Nenavaden primer Benjamina Buttona, visokoproračunski podvig z Bradom Pittom na čelu in metafizična uganka v enem, je tako izjemen tehničen dosežek kot tudi resen kandidat za oskarje (13 nominacij je le 13 nominacij). Zaradi široko zastavljene epske perspektive, ki zaobjema rojstva, smrti, nesmrtno ljubezen in prepreke, ki ji stojijo na poti, nekateri film že postavljajo v panteon velikopoteznih romanc, kakršne so bile V vrtincu, Kleopatra in Titanik (na slednjega tudi zelo zelo spominja okvirna zgodba stare gospe, ki se spominja svojega življenja. Priče odkritju starih dnevnikov, s pomočjo katerih otrok odkrije skrivno življenje svojih staršev, pa smo bili denimo v Najinih mostovih).

Nenavaden primer Benjamina Buttona je po trilerjih Se7em in Klub golih pesti že tretji sad sodelovanja med inovativnim režiserjem Davidom Fincherjem in Bradom Pittom. Zgodba, ki zajema razpon osemdesetih let (od konca prve svetovne vojne do orkana Katrina, ki je s tlemi zravnal New Orleans), je zelo ohlapno zasnovana po literarni predlogi F. Scotta Fitzgeralda, ki je leta 1922, pod vtisom citata Marka Twaina ("Življenje bi bilo neizmerno bolj srečno, če bi se lahko rodili pri 80 letih in se počasi bližali osemnajstim") in rojstva svoje hčerke napisal zgodbo The Curious Case of Benjamin Button, ki, roko na srce, ne sodi med njegova najboljša dela.

Vsi obrazi Brada Pitta
Za neuradni naziv „najbolj nestrpno pričakovanega filma“ leta se Benjamin Button verjetno lahko zahvali naši voajerski radovednosti: kako so (nekoč?) najlepšega igralca Hollywooda na eni strani postarali na skoraj večkratnik njegovih 44 let, na drugi strani pa tako pomladili, da je videti občutno mlajši kot pred 17 leti, ko smo ga prvič opazili v Thelmi in Louise? Na trenutke zares osupljiv rezultat je seštevek ličenja, moderne prostetike in računalniške tehnologije, ki v nobenem filmu še ni bila uporabljena na takšen način. To pomeni, da so plastični model Bradovega obraza najprej postarali in nagubali, nato vnesli v računalnik, dodali premikanje ust, ki je ustrezalo dialogom, nato pa ta (s pomočjo prostetike postarani) obraz s posebnimi učinki „pritrdili“ na različna telesa - tudi otroka, pritlikavca in invalida.

Srečanje velikega cinika in velikega romantika
Zgoraj opisani postopek je tako na zanimiv način rešil vprašanja, ki jih drugi režiserji niso znali: od konca osemdesetih dalje so si projekt „podajali“ Steven Spielberg, Ron Howard, Gary Ross in Spike Jonze (na neki točki se je govorilo, da bo Benjamina igral John Travolta). Fincher je prevzel vajeti, ko je prebral scenarij Erica Rotha iz leta 2001.

Rothov slog, ki ga mnogi odpišejo kot sladkobnega in sentimentalnega – najbolj znan je po scenarijih za The Horse Whisperer in predvsem za Forresta Gumpa, ki je v marsikaterem pogledu "Benjaminu" zelo blizu – je tako zanimiva protiutež "temnemu“ Fincherju, ki se lahko denimo pohvali z dvema filmoma o serijskih morilcih (Se7em in Zodiak). Svojega slovesa se mož, ki je že v zgodnjih dvajsetih zaslovel z oglasom (v okviru kampanje proti kajenju med nosečnostjo je pokazal zarodek, ki vleče cigareto), ne brani: "Nekateri ljudje hodijo v kino, da bi jih spomnili, da je vse v redu," je nekoč izjavil. "Sam ne delam takih filmov. To je laž. Nič ni v redu." Kaj ga je torej pritegnilo k romantičnejši zgodbi? "Osrednja lika nista infantilna ali monogamna ali soodvisna, nobeden od njiju ne čaka, da bo drugi “prišel k pameti”. To ni zgodba o koprnenju. Imela sta vsak svoje življenje. Nista bila dve polovici celote, ampak vsak svoja celota, kar je njuno zvezo obogatilo."

Prerez mode, običajev in dogodkov celega stoletja
V scenografijo in kostumografijo filma, ki skuša biti nekakšna freska 20. stoletja, je bilo vloženega veliko truda. Kostumografinja Jacqueline West je navdih za garderobo Benjamina Buttona v različnih obdobjih življenja iskala pri filmskih ikonah 20. stoletja - za štirideseta leta je "uporabila" Garyja Cooperja, za petdeseta Marlona Branda, za šestdeseta pa Steva McQueena.

Za glavno žensko vlogo, Daisy, ki se mora sprijazniti z dejstvom, da se sama stara, medtem ko se človek, ki ga ljubi, pomlajuje, je Fincher izbral Cate Blanchett. "Človek pogosto vidi kakšen film, ki ima cel kup posebnih učinkov, in pri tem dobi občutek, da so si zgodbo izmislili zato, da bi se lahko igračkali s tehnologijo," je Blanchettova komentirala v nekem intervjuju. "V napačnih rokah bi bil lahko ta film neznansko sentimentalen, toda David je uspel ustvariti filmski svet, ki živi in diha. Tako se lahko poglobi v čustva in se poigra s kolektivnim spominom občinstva."

Do zdaj je v bitki z Revnim milijonarjem Benjamin Button izgubljal - kako bo na oskarjih?
Nekaj že bo na tem, o čemer priča neverjetnih petdeset nominacij v različnih sekcijah praktično vseh pomembnejših nagrad v filmskem svetu. Temu moramo prišteti še trinajst nominacij za oskarje - čeprav poznavalci (in statistična verjetnost) napovedujejo, da vseh kipcev domov ne more odnesti. Naštejmo torej vsa železa, ki jih ima nenavaden primer Benjamina Buttona v ognju: najboljši film, režiser, glavna moška vloga (Brad Pitt), stranska ženska vloga (Taraji P. Henson), scenarij po že obstoječi predlogi, scenografija, kamera, kostumografija, montaža, ličenje, izvirna glasbena podlaga, zvok in posebni učinki. Koliko možnosti ima, lahko ocenite že ta teden - film v slovenske kinematografe prihaja 19. februarja.

Ana Jurc