Gradnja studia Cinecitta je bil eden izmed projektov, s katerimi je skušal Mussolini, ki je bil tedaj na vrhuncu svoje moči, prikazati veličino italijanske kulture. Po načrtih priznanega arhitekta Gina Peressuttija so ogromen kompleks zgradili v 457 dneh in ob njegovem slovesnem odprtju 28. aprila 1937 je bil navzoč tudi veliki diktator. Foto:
Gradnja studia Cinecitta je bil eden izmed projektov, s katerimi je skušal Mussolini, ki je bil tedaj na vrhuncu svoje moči, prikazati veličino italijanske kulture. Po načrtih priznanega arhitekta Gina Peressuttija so ogromen kompleks zgradili v 457 dneh in ob njegovem slovesnem odprtju 28. aprila 1937 je bil navzoč tudi veliki diktator. Foto:
Ben Hur
Mussolini in njegovi ožji sodelavci so (seveda) imeli velik vpliv na to, kateri filmi se bodo snemali v Cinecittaju. Zato se ne gre čuditi, da so v prvih letih po odprtju studia tam snemali predvsem propagandne in zgodovinske filme, po koncu druge svetovne vojne pa se je Cinecitta preobrazil v enega najuspešnejših 'normalnih' filmskih studiev na svetu. Razcvet je doživel že v petdesetih, ko so tam ustvarili tako znamenite filme, kot so Quo Vadis (režiser: Mervyn Loy), Rimske počitnice (William Wyler), Helena iz Troje (Robert Wise), Ben Hur (William Waler) in Mirni Američan (Joseph L. Mankiewicz).

V rimskem studiu Cinecitta, kjer je med drugim Fellini posnel večino svojega filma Sladko življenje (1960), Scorsese pa leta 2002 film Tolpe New Yorka, so v petek odprli razstavo, ki obiskovalce seznanja z izbranimi filmskimi prizorišči. Postavitev z naslovom Cinecitta' si mostra (Cinecitta se predstavlja) bo na ogled do 30. novembra.

Razstava obiskovalcem omogoča sprehod po filmskih prizoriščih, med drugim po repliki Broadwaya iz 19. stoletja, ki je nastala za Tolpe New Yorka, in Sikstinske kapele, ki je nastala za enega izmed povsem svežih filmov, ki se bodo predstavili na tekmovalnem sporedu film letošnjega festivala v Cannesu, Habemus Papam (Imamo papeža) italijanskega režiserja Nannija Morettija.

Studio Cinecitta je leta 1937 zgradil Benito Mussolini, ki je v filmski umetnosti videl močno orodje politične propagande. A, roko na srce, s polnimi pljuči je ustanova zadihala šele v 50. letih, natančneje leta 1949, s poroko ameriškega igralca Tyrona Powerja in igralke Linde Christian v Italiji. V tistem času je producentska hiša MGM sprejela odločitev, da epski film Quo Vadis posname prav v studiih Cinecitta.

Via Veneto, popek sveta
V petdesetih so se tako v večno mesto zgrinjale filmske zvezde z vsega sveta, saj je bil Rim za filmske produkcije takrat še smešno poceni. V tistem času na vsem svetu ni bilo ulice, ki bi bila tako živahna, svetovljanska ali modna, kot je bila avenija Via Vittorio Veneto v Rimu. Ameriški 'kolonizatorji' so ji rekli kar Plaža. Rimske restavracije in nočni klubi so kar naenkrat postali shajališča zvezd, kot so bile Audrey Hepburn, Anita Ekberg, Frank Sinatra in Gary Cooper. To je, mimogrede, tudi obdobje, ko so se pojavili prvi paparaci.

Danes le senca Fellinijevih časov
Film, ki verjetno najbolj simbolizira tista "zlata" leta, je La dolce vita Federica Fellinija z Anito Ekberg, ki se oblečena kopa v vodnjaku Trevi. Z oskarjem večkrat nagrajeni Fellini je tudi najpomembnejši predstavnik rimskega Hollywooda. Prav tam se je rodila tudi s štirimi oskarji nagrajena Kleopatra (1963) z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom ter Ben Hur (1959), ki je prejel enajst zlatih kipcev.

Danes je Cinecitta le senca "Fellinijevega" obdobja, v njem snemajo predvsem televizijske oddaje. Najpomembnejši film, ki so ga nazadnje delno snemali tam, je Gibsonov Kristusov pasijon, v zadnjem času pa še HBO-jevo serijo Rim - a kaj, ko so bile kulise zanjo uničene v precej hudem požaru, ki je Cinecitta zajel leta 2007.