Država je v iskanju načinov, kako spodbuditi domačo kulturno produkcijo in obenem narodu ponuditi alternativo hollywoodski produkciji, prižgala zeleno luč za investicijo v Mosfilm iz zasebnega sektorja. Denar bo porabljen za gradnjo dveh studiev, skladišče kostumov in rekvizitov, kinodvorane in koncertnega avditorija.

Pol milijarde dolarjev
Filmski mecen je Altera Park, podružnica finančne skupine Altera Capital, na čelu katere je Putinov nekdanji namestnik vodje osebja Kiril Androsov. Skupni strošek projekta, ki naj bi bil dokončan v letu 2018, je prek pol milijarde ameriških dolarjev (425 milijonov evrov), je Androsov potrdil za rusko spletno stran Dobro je vedeti.

Ruske oblasti v zadnjih letih kažejo vse več zanimanja za nacionalno filmsko produkcijo. Lani je minister za kulturo denimo pozval k omejevanju pritoka tujih filmov, marca letos pa je ministrstvo objavilo seznam "odobrenih" tematik za filmske ustvarjalce; to so obenem tudi edine teme, ki so jih v letu 2015 upoštevali za državne finančne subvencije. ("Predlogi" obsegajo zanimiv razpon od povzdigovanja ruskih družinskih vrednot do razčlenjevanja vloge Krima in Ukrajine v "tisočletni ruski zgodovini" in obujanja vojaške slave Rusije.) Domači film je obenem tudi nezanemarljiva industrija: lani je vojna drama Stalingrad režiserja Fedorja Bondarčuka v globalnem merilu zaslužila 50 milijonov dolarjev.

Številne Mosfilmove produkcije v zadnjih letih so sledile novemu, patriotskemu ozračju v deželi. Posneta je bila denimo Temna zgodba (po predlogi dramske klasike Češnjev vrt Čehova - literarne adaptacije so dobrodošle), pa domoljubni blockbuster Beli tiger (2012), zgodba o tankistu v drugi svetovni vojni, in Pot do Berlina, film, ki je izšel ob 70-letnici zmage nad nacizmom, povzema The Moscow Times.

Valilnica sovjetskih klasik
Studio Mosfilm je bil leta 1920 ustanovljen z združitvijo dveh manjših studiev. V zgodovino se je zapisal kot studio, ki je pod svojim okriljem razvil sovjetske klasike, ki so dobivale oskarje, denimo Moskva ne verjame v solze ali Vojna in mir. Cela vrsta klasik sovjetskega filma je nastala v prostorih Mosfilma, od Solarisa Andreja Tarkovskega do Eisensteinove Križarke Potemkin.

Politični in gospodarski pretresi
Kot vse sovjetske studie je tudi Mosfilm financirala država. Ko je kolaps komunizma leta 1991 nepričakovano prekinil dotok denarja, je produkcija s prejšnjih osemdesetih filmov na leto padla na enega ali dva. "V nekem obdobju v devetdesetih Mosfilm ni produciral sploh nobenega filma," je za the Moscow Times povedal poddirektor studia Vladimir Rijasov.

Ko je leta 1998 na čelo studia stopil režiser Karen Šaknazarov, je za prioriteto določil posodobitev. Sledila je seveda finančna kriza, ki je studio hudo udarila: leta 2008 so od 89 načrtovanih filmov morali črtati več kot 20 projektov. Šaknazarov si želi tudi novo infrastrukturo in je na predsednika pred dvema letoma naslovil tudi prošnjo, naj studiu poišče investitorja.

"Mosfilm je nosilni steber ruske filmske industrije. Investicija bo dobrodejna za celotni sektor, ki je trenutno v silno perečem položaju," je za omenjeni časnik komentiral Georgij Šabanov, direktor distribucijskega in produkcijskega podjetja All Media Company.

Novi kino bo predvajal filme ruskih režiserjev, ki zdaj svoje filme le stežka spravijo v domačo distribucijo.

Film so ljudje, ne pa ogromne stavbe
Obstaja pa seveda tudi druga stran, ki jo skrbi, da bodo denar porabili za kaj drugega. Prava vrednost produkcijskega podjetja ni več v velikosti njegovih prostorov, pač pa v zagnanih ljudeh in svežini njihovih idej, opozarja Oleg Berezin, ki je na čelu studia Nevafilm. In orjaški gradbeni projekt pri tem ne bo čisto nič pomagal: "Denar bi bilo treba prioritetno investirati v izobrazbo, ne pa v gradnjo novih studiev."