Tokrat so se o svojih najljubših grozljivkah razgovorili režiserji, ki so tudi sami že snemali v tem žanru. Njihov izbor variira od Hitchcocka do Kubricka in Romana Polanskega in Takashija Miikeja, niti dva pa nista izbrala istega filma. In ob katerem filmu se dlake od groze naježijo Johnu Mooru, režiserju filma Omen 666? Vzornika je našel pri Stanleyju Kubricku, ki je leta 1980 posnel film The Shining. "Film je mojstrovina," meni
Moore, ki še posebej občuduje vzdušje in kraj, s katerima režiser še stopnjuje napetost.

Šcc izza ovinka ...
Režiser filma Hostel Eli Roth je najbolj navdušen nad izdelki Takashija Miikeja, še posebej nad filmom Audition, ki ga je posnel pred sedmimi leti. Najprej se vam zdi, da film sploh ni grozljivka, saj vdovec povsem nedolžno izbira igralko za film, ki ga sploh ne namerava posneti, ko pa pazljivost gledalcu popusti, pa režiser napade z vso silo in večini je kmalu žal, da so si ogledali film.

Psiho, varna odločitev
Robin Hardy, režiser filma The Wicker Man, pravi, da ga je najbolj prepričal Alfred Hitchcock z leta 1960 posnetim Psihom. Za klasično izbiro ponudi režiser izvirno razlago: Hitchcock je v filmu prekršil vsa pravila, po katerih naj bi bila narejena dobra grozljivka, v kateri je vključenih tudi najbolj grozljivih 30 sekund, kar jih bo komu uspelo posneti - prizor s tušem, pod katerim je zabodena Janet Leigh.

Najučinkovitejše je presenečenje
Hideo Nakata je med drugim posnel priznano Temačno vodo, sam pa najbolj občuduje film The Haunting Roberta Wisa, po katerem se je tudi sam zgledoval pri ustvarjanju filma Ring. Vzrok? Najbolj mu je všeč tiha groza, kot ji pravi sam - počasi počasi je treba graditi napetost, dokler se je ne nabere toliko, da je ni več mogoče prenesti. Vzdušje je nato treba umiriti in ko si občinstvo že oddahne, da je najhujše že za njim, ga presenetiš, naj bi bil zmagovalni recept, po katerem skuša delati Nakata.

Odločilno je okolje
Neil Marshall, režiser filma Pasji vojaki, pa se po navdih rad obrne k filmu Alien, ki ga je leta 1979 posnel Ridley Scott. "Vedno sem imel rad filme, v katerih nastopajo pošasti, in Alien je popoln film s pošastmi." Kar je ob dejstvu, da pošasti ne vidimo skoraj do konca filma, je dejstvo, da je Scott film postavil v povsem verjetno okolje, da gledalci sploh nimajo težav s poistovetenjem z junaki. Prav okolje daje grozljivki verjetnost, ki je drugače ne bi bilo, je prepričan Marshall.

Najstrašnejši režiserji so gledalci sami
Roman Polanski pa je že leta 1968 posnel film Rosemaryjin otrok, ob katerem še danes preletava srh takega mojstra grozljivk, kot je Rob Green, režiser filma The Bunker. "Na papirju se ti zdi, da ta film ne more delovati, a Polanskemu uspe, da mu verjamemo," je navdušen Green, ki še posebej pohvali Mio Farrow. Navdušen je tudi nad vrhuncem filma, v katerem Mia ob prvem pogledu na novorojenčka zajoče, kaj se je zgodilo z njegovimi očmi, a v odgovor dobi le, da ima očetove oči. Kakšne so to, si lahko gledalci le predstavljajo, saj Polanski otroka nikoli ne pokaže, le zibelko, nato pa še narobe obrnjen križ. Najbolj grozljive so stvari, ki si jih gledalci narišejo sami ...