Film There be Dragons v režiji Rolanda Jofféja, ki je ta teden dočakal premiero v Španiji (maja prihaja v ZDA, za drugod pa datumi še niso znani) in katerega snemanje je stalo približno 40 milijonov dolarjev, so v veliki meri financirali darovalci organizacije Opus Dei.
Vsekakor ne gre za kakšen nepomemben projekt: Joffé ima za seboj več kritiško hvaljenih uspešnic, ki se odvijajo na ozadju pomembnih zgodovinskih poglavij (Denimo The Killing Fields, Mesto radosti, Škrlatno znamenje ter seveda The Mission, zgodba o jezuitih v Južni Ameriki), v glavni vlogi pa bomo spoznali Charlieja Coxa, ki se je sicer ravno pridružil trenutno eni najbolj "vročih" serij na ameriških malih ekranih, Boardwalk Empire; med drugim se v filmu pojavijo tudi Olga Kurylenko, Wes Bentley (Lepota po ameriško) in Geraldine Chapman.

Podporniki filma v bran njegovi objektivnosti izpostavljajo dejstvo, da je Joffé agnostik in Jud, a treba je vedeti, da so člani Opusa Dei kot "strokovnjaka na snemanju" posodili celo enega svojih duhovnikov ... There Be Dragons je bolj ali manj biografska zgodba sv. Jožefmarije Escrivá de Balaguerja, ustanovitelja Opusa Dei, ki ga je leta 2002 kanoniziral papež Janez Pavel II. Escrivá, ki ga je zgodovina obsodila zaradi sodelovanja s španskim fašizmom oz. generalom Francom, je tukaj prikazan kot izrazito apolitičen človek, trdo odločen, da se ne bo postavil na nobeno stran. Precej pozornosti bo verjetno deležen tudi prizor samokaznovanja, eno spornejših ravnanj Opusa Dei.
Prevelik zalogaj?
Prvi recenzenti niso navdušeni: "Britanec Roland Joffé se je lotil eksplozivnih tematik - španska državljanska vojna, izdajstvo, svetništvo, Opus Dei - ampak vse te velike teme in liki mu počasi drsijo iz rok", piše Hollywood Reporter. Malo bolj so filmu naklonjeni pri Varietyju: sicer priznavajo, da je vse prej kot popoln, da pa ga od četrt stoletja starejšega Misijona loči predvsem to, da je tovrsten klasičen epski film, te dni odrinjen na platna "art" kinematografov, medtem ko multiplekse zasedajo stripovski junaki in računalniška animacija.

Na tiskovni konferenci v Madridu je Joffé priznal, da je ponudbo režije najprej zavrnil - premislil si je šele, ko je videl posnetek Escrivaja, kako deklici, ki mu je prišla povedat, da bi se rada iz judovske spreobrnila v katoliško vero, polaga na srce, naj tega ne stori, češ da bi bilo nespoštljivo do njenih staršev. Ko se je projekta lotil, je Joffé poskušal ohraniti odprt um: "Ugotovil sem, da ni ene same entitete, ki bi pomenila Opus Dei; to je skupina posameznikov, ki so se združili, in ime je samo krovni pojem."

Nedoločljivo grozeča prezenca
Cox, ki je bil sicer vzgojen v katoliški veri, je imel pred snemanjem podobno meglene predstave o Opusu Dei kot večina ljudi: vedel je samo to, da je o njih pisal Dan Brown. "Ko sem prijateljem povedal, kakšno vlogo sem dobil, mi je večina rekla, naj bom previden, in številni so se odzvali s strahom. Nihče pa ni imel nobenega oprijemljivega podatka, da bi ta strah utemeljil."

Kritiki organizacije so prepričani, da člani Opusa Dei preveč dobesedno sledijo predpisom iz Vatikana in se zato premalo zanašajo na lastno presojo. Obenem vodijo nekakšno politiko elitizma, saj nove člane, ki jih pridobivajo predvsem na elitnih univerzah, sami vabijo v svoje vrste, povzema The Independent.
Če je svet navdušila temna plat, ga lahko tudi svetla?
Ameriški strokovnjak za katoliško vero John Allen, ki je pred šestimi leti napisal knjigo o Opusu Dei, je film opisal kot "neke vrste nasprotno Da Vincijevo šifro", ki skuša skupino prikazati kot "junaško in naklonjenost zbujajočo v taki meri, kot sta Brownov roman in poznejši film iz nje delala nekaj grozečega in čudaškega".

Namestnica urednika katoliškega tednika The Weekly Elena Curti je prepričana, da je bil Brownov prikaz organizacije "absurden", z albino duhovnikom in čudnimi rituali na čelu. "Zaradi Browna je Opus Dei dobil celo vrsto priložnosti, da bi, kot oni to vidijo, popravil svojo javno podobo - in nov film je pač najnovejša v vrsti teh možnosti," prav tako piše Independent.