Frontman s sračjim gnezdom na glavi in živo rdečo šminko - mlajša, vitkejša različica Roberta Smitha? Ne, pač pa Sean Penn v novem filmu Paola Sorrentina, This Must Be The Place, za katerega si je naslov sposodil pri slavni pesmi Talking Heads (ki jo, tako kot različico v priredbi Arcade Fire, lahko slišimo tudi v filmu).

Penn je Cheyenne, vsega naveličani upokojeni zvezdnik iz osemdesetih, ki mu ni bilo treba nikoli zares odrasti in ima najboljšo prijateljico v mladi gotičarki Mary (igra jo Eve Hewson, hčerka zgoraj omenjenega irskega rockerja). Chayenne na Irskem z ženo (Frances McDormand) lagodno uživa upokojitev, ko ga dohiti vest, da je njegov oče v New Yorku na smrtni postelji. Ko se ga spravi obiskat, ugotovi, da je bil starec obseden z maščevanjem nad nacističnim paznikom, ki ga je trpinčil v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Po očetovi smrti se v družbi "lovca na nacije" (Judd Hirsch) poda po sledi zdaj seveda že prastarega Nemca, za katerega se izkaže, da se skriva v Utahu.

Milo rečeno ekscentrični film je premierna publika v Cannesu pozdravila z "omahljivim aplavzom", toda na sledeči fimlski konferenci je več kritikov že suvereno izjavljalo, da bi si prav Sorrentinov film zaslužil tako željeno zlato palmo, ki jo bo žirija z Robertom de Nirom na čelu nekomu izročila jutri.

Če se ti ponudi Sean Penn, najbrž pohitiš s scenarijem ...
Pennova in Sorrentinova pot sta se prvič križali leta 2008, ko je bil Penn v vlogi predsednika žirije prav tega festivala, režiser pa se je za palmo potegoval s filmom Il Divo, alegoričnim portretom nekdanjega premierja Giulia Andreottija, ki je na koncu osvojil prav tako laskavo nagrado žirije. Dvakratni oskarjevec je bil nad filmom menda tako navdušen, da je Sorrentinu kraju samem rekel, da si želi z njim sodelovati. "Mislim, da sem mu pri tistem fotografiranju na koncu rekel 'kjerkoli, kadarkoli' in še preden sem se dobro zavedel, sem že imel scenarij," je povedal Penn.
Sorrentinu je odrinil tudi velik del zaslug za svoj odbiti lik, češ da je režiser na snemanje prišel s "popolnoma izdelano vizijo, kakšen naj bi Cheyenne bil", kar pomeni, da se njemu ni bilo treba tako zelo naprezati. "On je igral na klavir, jaz sem obračal notne liste. To je eden zelo maloštevilnih filmskih mojstrov ta trenutek, nekdo, ki bo še dolgo časa snemal izvirne, navdihujoče filme."

Ena izmed rdečih niti filma je tema maščevanja, ki je, po Pennovih besedah, sicer redno na repertoarju ameriškega vsakdana. "Zanimivo je videti maščevanje, kako se ljudje nanj odzivajo, ga zavračajo ali podpirajo - pred kratkim smo bili v ZDA priča načrtovanju in izpeljavi maščevanja nad Osamo bin Ladnom - ter to, kako se ljudje pustijo temu čustvu zapeljati."

O Scarlett nič novega
Penna se lahko letos obiskovalci Cannesa nagledajo še v enem filmu, prav tako favoritu za nagrade, Tree of Life Terrenca Malicka, v katerem nastopa ob Bradu Pittu. Igralec se tako kakopak ni mogel izogniti novinarskemu poizvedovanju, ali se lahko za svojo aktivnost v zadnjem času zahvali svoji novi ljubezni, Scarlett Johansson. "Ne vem, ali ste videli tisti film, ki ga je posnela z Billom Murrayem, toda skrivnost, ki mu jo na koncu zašepeta v uho ... ostane skrivnost," se je nasmehnil (in pri tem seveda ciljal na film Izgubljeno s prevodom).

Sorrentino je skušal v filmu soočiti dva na prvi pogled polarno nasprotna lika - nekakšnega Petra Pana v srednjih letih in ostarelega nacista - ter nato ""gledati, kako se krešejo iskre". "Hotel sem napisati nekaj o petdesetletniku, ki je ostal otrok. Soočiti sem hotel dva povsem različna človeka."

Sentimentalen, na trenutke nekoherenten in odbit
Vse recenzije seveda niso bile pozitivne. "Neznosno sentimentalen - eden izmed kolegov ga je oklical za letošnji Življenje je lepo - in konsistentno trapast Sorrentinov film je, nerazložljivo, na premieri doživel topel sprejem," piše kritik David Hudson. "Seveda se ne gre prepirati o okusu (ali razlikah med kulturami ali festivalski izčrpanosti), ampak razumeti privlačnost filma, ki vključuje zbirko diapozitivov na temo holokavsta, Pennovo agresivno mučenje okolice ('To, da nisem imel otrok, me je res zj****o!', tuli na neki točki) in vse pavšalne stereotipe o Američanih (debeluhi, pištole, potetovirani kmetavzarji), ostaja zunaj mojega dometa."

"Objestno odbit, vizualno baročen, večkrat smešen in z zgodbo, ki bi jo lahko zgeneriral avtomatizirani sestavljalec scenarijev - film paola Sorrentina dokazuje, da filmom ni treba biti koherentni, da bi imeli smisel," so malo bolj naklonjeni pri Screen Daily. "This Must Be The Place je izmenično duhovit in sentimentalen, nadležen in navdihujoč - a tudi prežet s humanostjo, ki vse skupaj potiska naprej tudi takrat, ko se sprašujemo, kaj hudiča se sploh dogaja."