Japonska vojaškoofenzivna preteklost je v deželi vzhajajočega sonca svojevrsten tabu, ki se v filmih le redkokdaj pojavi; cesarjeva vloga v militantni zgodovini je še posebej občutljivo vprašanje.

Film, ki je bil v celoti posnet v Sankt Peterburgu, so v Evropi predvajali lani poleti, japonskega distributerja pa je Sokurov le s težavo našel. Tveganje se je izplačalo – dvorane v Tokiu, kjer so film predvajali (drugje na Japonskem ga za zdaj ni mogoče videti), so tako polne, da so ljudje pripravljeni za ogled filma v njih celo stati.

Cesar Hirohito, ki je podpisal kapitulacijo Japonske v drugi svetovni vojni, je na prestolu sedel od leta 1926 do svoje smrti 1989 in tako velja za monarha z najdaljšim stažem v vsej japonski zgodovini. Poraz v drugi svetovni vojni je za japonski narod pomenil še posebej globoko rano: možje, ki so se borili v duhu starodavne vere v božje poreklo svojega voditelja, so 1. januarja 1946, pol leta po podpisu kapitulacije, prek radijskih valov slišali tudi uradno zanikanje božje narave cesarja.

Spoprijetje z neprijetno resnico
Film Solnce ali po naše sonce je postavljen prav v ta viharni čas – med predajo japonske vojske in trenutkom, ko je morala oblast uradno priznati, da vladar ni božje utelešenje na Zemlji in je zato povsem človeško zmotljiv. Sam cesar (igra ga Isej Ogata) je prikazan kot mrk in žalosten samotar. Po mnenju mnogih zgodovinarjev z Zahoda Sokurov do cesarja še zdaleč ni bil krivičen, ampak ga je prikazal kvečjemu v "prečiščeni" različici.

Nihče ni prerok v domovini
Film, ki je premiero doživel na lanskem Berlinalu, so nato predvajali še v dvanajstih državah; na Japonskem film trenutno vrtijo v dveh dvoranah, saj se distributer boji protestov zagovornikov kraljeve družine in celo skrajnih desničarskih skupin.