Tovrstne pozornosti je bil letos deležen tudi koncertni film Roger Waters: Us + Them, ki 2. oktobra samo za en dan prihaja tudi v slovenska kina.

Film Us + Them je bil v celoti posnet na koncertu v Amsterdamu, eni izmed 157 postojank izredno uspešne, leto in pol trajajoče turneje Rogerja Watersa v letih 2017 in 2018. “Ko se lotiš turneje, kakršna je bila ta, ogromno časa posvetiš pripravam,” je nagib za nastanek filma v Benetkah razložil 76-letni Waters. “200 ljudi nas je oblikovalo vizualno plat koncerta, potem pa smo nastop več kot 150-krat izvedli v živo. Bilo bi neumno, če ne bi vsaj enega teh koncertov posneli na film.”

Omenjeno turnejo je Waters načrtoval v sklopu promocije svojega albuma Is This The Life We Really Want? (2017), a se je nato odločil, da bo dal večji poudarek skladbam s klasičnih albumov, kot so The Dark Side of the Moon (1973), Wish You Were Here (1975), Animals (1977) in The Wall (1979).

“Leta 2015 smo posneli novo ploščo in zelo sem užival, ko sem jo preigraval z glasbeniki. Začel sem razmišljati, da bi lahko nekaj tega novega materiala skombiniral s starimi skladbami v koncert, ki je nato dobil ime Us + Them. Iz te ideje je nastala ta turneja.”

Velik poudarek na politiki in humanitarizmu
Roger Waters je kot član skupine Pink Floyd pogosto pisal avtobiografske pesmi, tokrat pa je osebni vidik pustil zadaj. “Film Us + Them nima tako osebnega značaja kot denimo album The Wall (1979). Je bistveno bolj političen. Ko ga boste videli, boste spoznali, da ima zelo močan političen in humanitaren pridih. Močno verjamem v človekove pravice, in če začnemo znova opozarjati na to, kar piše v Splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948, potem mislim, da lahko s tem začnemo popravljati škodo, ki jo je povzročil neoliberalizem. Večina mojih pesmi je v zadnjih 50 letih govorila o tem in tako bo tudi v prihodnosti. O tem govori film in tudi naslov meri na to.”

Waters v filmu Us + Them o politiki ne govori zgolj bežno, temveč povsem odkrito obračunava s konservativnimi voditelji današnjega časa. Skladba Pigs je tokrat odkrito namenjena Donaldu Trumpu, med turnejo pa se je glasbenik zameril tudi delu svojega brazilskega občinstva, ko je odkrito spregovoril proti tamkajšnjemu predsedniku Jairju Bolsonaru. Waters je ob premieri filma v Benetkah ostal neomajen pri svojih stališčih.

“Ljudje, ki so volili Bolsonara, ne spoznajo, da je on v resnici njihov sovražnik. Enako je s Trumpom v ZDA in Johnsonom v Veliki Britaniji. Ljudje tega preprosto ne uvidijo. Neofašistična struja v Braziliji in Evropi uspeva zaradi velikega neskladja med elito najmočnejših posameznikov, ki imajo v svojih rokah vso moč na svetu, ter preostalim ljudstvom. Pripadniki te elite z vso močjo napadajo prizadevanja, da bi moč in bogastvo razdelili med običajne ljudi. Kot je na primer v Venezueli, ki jo poskušajo na vsak način uničiti s sankcijami Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. In to jim tudi uspeva. Samo zato, da bodo Venezuelci ostali revni. Zakaj? Da bodo s tem pokazali, da jim lahko vsilijo svojo moč.”

Kmalu ne bo več planeta, ki bi ga lahko zapustili potomcem
Waters v kombinaciji neoliberalizma in konservativne politike tudi sicer vidi veliko grožnjo prihodnosti sveta. “Neofašizem vstaja po vsej Evropi. Na Poljskem, Madžarskem, v Veliki Britaniji, povsod. Ljudem na oblasti uspeva doseči, da se navadni ljudje drug drugega držijo za vrat, oni pa naprej uničujejo našega čudovitega planeta. Tistim, ki nam je za mar za naš planet, bi ga radi predali svojim potomcem. Če nam protest ne uspe, ga bodo neofašistične in neoliberalne sile uničile in takrat ne bo več ničesar, kar bi lahko podali naprej. Zato film izraža bolečino, ki jo čutim v imenu drugih.”

Po glasbenikovem mnenju imajo strategije, s katerimi nas danes naslavljajo svetovni politiki, dolge korenine. “Prepričujejo nas, da si mi blaginje zaslužimo bolj kot nekdo drug, ta drugi pa nas obenem poskuša napasti. To je narativ, ki ga vseskozi ponavljajo naši gospodarji. Gre za kolonialni diskurz, ki nam ga vsiljujejo že 200 let. Pravijo, da je naša dežela svobodna. Kdo je tu svoboden? Veliko ljudi umre že, ko poskuša priti k nam. Politiki pa poskušajo v nas vzbuditi strah pred njimi. Da nam bodo ukradli službe in ženske. V Sredozemlju ima tak govor dolgo tradicijo. Zato so ob obali vsi gradili hiše tako visoko na hribih. Poglejmo si raje, kako se kopiči nuklearno orožje v Srednji Evropi, in dobili boste boljšo sliko, od kod prihaja prava nevarnost.”

“Vi vsi ste Afričani!”
Svoje stališče je Waters pred kratkim nazorno demonstriral tudi novinarjem in fotografom. “Zadnjič sem imel novinarsko konferenco in sem občinstvu povedal, da paleološki dokazi kažejo, da je naša vrsta stara manj kot 200.000 let in da vsi prihajamo iz Afrike. Italijanskim fotografom sem v obraz rekel: ‘Vi vsi ste Afričani!’ Oni pa so me samo čudno gledali. Politiki so tisti, ki nas ločujejo s svojimi nacionalističnimi metodami in uničujejo planet, na katerem živimo.“

V filmu glasbenik znova izrazi tudi podporo Palestincem, saj je že 13 let aktivno vključen v njihova prizadevanja za vzpostavitev lastne države. V tem je glasbenik šel celo tako daleč, da so ga Izraelci obtožili antisemitizma.

“Če ne bi tega vključil v film, bi to bilo kot izdaja moje ljubezni do Palestincev. Antisemitizma so me obtožili po tem, ko sem izraelsko vodstvo vprašal, zakaj ne verjamejo v Splošno deklaracijo človekovih pravic. Če bi res verjeli vanjo, bi Palestinci morali imeti enak status kot ljudje po vsem svetu. Pa ga nimajo. In to je narobe. Pa ne gre samo za njih, tudi denimo za Sirce. V tej polemiki ni sivih con, zadeva je popolnoma črno-bela. Ko rečem, človekove pravice za vse, s tem tudi mislim čisto na vse brate in sestre povsod po svetu.”

Danes je popglasba brez pomena, čustev in vsebine
Waters je s skupino Pink Floyd zenit dosegel v 70. letih, zato bi morda pričakovali, da bodo na njegovih koncertih prevladovali “stari rokerji”. A kot vidimo v filmu Us + Them, je v prvih vrstah njegovih koncertov tudi ogromno mladih, ki goreče prepevajo vsako vrstico njegovih pesmi.

"Zelo sem vesel, da mladi poslušajo mojo glasbo. Na svojih koncertih opažam veliko mladih, in prve vrste imam še posebej rad, ker imam med koncertom boljšo komunikacijo z njimi. Mladi prepoznavajo resnico v moji glasbi. Danes je večina popglasbe popolnoma brez pomena, čustev in vsebine. V vsaki generaciji se najdejo ljudje, ki iščejo pomen v svojih življenjih. Zato na vsakem koraku spodbujam mlade, naj čim prej preberejo romana 1984 in Krasni novi svet. Ne s pametnimi telefoni, z branjem bomo našli pravo pot v življenju.“

Glasbenik tudi v zasebnem življenju opaža, da so se ljudje zaradi digitalne tehnologije v zadnjem času zelo spremenili, kar ima prav tako politično dimenzijo. “V New Yorku se pogosto vozim s podzemno železnico in opazujem ljudi. Ne vem, kaj počnejo s telefoni, ampak kaže, kot da poskušajo odvreči nekakšne rože na zaslonu. Programirani smo že torej do te mere, da nam je v življenju najpomembnejše, koliko rož odvržemo na telefonih.”

Oče ostaja junaška figura v Watersovem življenju
Tokratni film je torej precej drugačen od klasičnega glasbenega celovečerca The Wall (1982), ki je bil posvečen njegovemu očetu. “Ne morem kar naprej snemati filme o svojem očetu. (smeh) Ne glede na to, kako pomemben je bil zame. Moj oče mi predstavlja herojsko figuro. Kot mlad mož se je z ugovorom vesti najprej odrekel odhodu v vojsko, potem pa si je premislil in je šel nazaj, ne da bi se pri tem odrekel Jezusovim naukom. Šel je samo zato, da bi se lahko tudi sam boril proti nacistom. Potem pa je po nekaj mesecih vojne umrl. To je zgodba o junaku, a ne morem celo življenje snemati filmov o tem."

Čeprav se je Waters k politiki bolj odločno obrnil šele v času svoje solokariere, pa je na koncu zatrdil, da je tudi skupina Pink Floyd vedno bila politični projekt. “Celo moje življenje je bilo vedno prežeto s politiko, in to še preden sem spoznal Syda, Nicka, Richarda in Davida. Morda politike ni bilo v njihovem življenju, v mojem pa vsekakor. Skupina Pink Floyd je vedno bila glasbeni kot tudi politični projekt.”