"S ptičje perspektive se kamera počasi približuje tipičnemu ameriškemu predmestju. Hiše so vse bliže, vse dokler skozi okno ene od njih ne vidimo mladega dekleta na postelji." Veliko besed, ki opisujejo le prvih nekaj sekund filma Lepota po ameriško – a obenem tudi edini način, kako film sploh predstaviti slepim in slabovidnim. Srbska prestolnica se namreč lahko pohvali s prvim kinom za slepe na tem koncu Evrope. Platna seveda ne potrebuje – dvorana je opremljena preprosto z mizami in parom slušalk ob vsakem sedežu.

Usluga slepi ženi
Kino vodi društvo slepih Homer, ideja pa se je rodila na zeljniku njihovega predsednika Branka Matića. "Nikoli nisem mogel gledati filmov s svojo ženo. Nemogoče je bilo namreč obenem brati podnapise nalgas in še opisovati scenografijo, premike igralcev in izraze na njihovih obrazih." Zato je prišel na idejo za posebno priredbo filmov: slepi “gledalci” lahko tako po eni slušalki slišijo sinhroniziran dialog in podroben opis neverbalnega dogajanja na platnu, po drugi pa glasove igralcev v izvirniku – kajti, kot pravi Matić, "kdo bi lahko nadomestil Laurencea Oliviera v Hamletu?" Tako poslušanje seveda od občinstva zahteva veliko zbranosti.

Zgoraj opisana adaptacija filma stane približno 80 tisoč dinarjev (tisoč evrov), če glasove posodijo prostovoljci. Ljudje, ki so vsaj del življenja videli, si bojda z lahkoto predstavljajo prizore, ki jih videčim film postreže na pladnju, za tiste, ki so slepi od nekdaj, pa je izkušnja podobna radijski igri.

Izbran okus
V prvi, poskusni deseterici tako sinhroniziranih filmov so bile poleg Lepote po ameriško tudi starejše klasike sedme umetnosti: slepi si lahko ogledajo še Državljana Kanea, Pianista, Kristusov pasijon, Noč na zemlji in druge. Vse so predvajali na tridnevnem festivalu, s katerim so zaznamovali odprtje novega kina. Načrt društva Homer je, vsak mesec prirediti en film iz seznama stoterice največjih dosežkov v filmski zgodovini, in kopije razposlati tudi v knjižnice za slepe v Črni gori, na Hrvaškem in v BIH.

A. J.