Komentarjev na njiju pa je bilo v zadnjih dneh že za več sto vrstic. Svoje mnenje so podali že predstavniki tako rekoč vseh poklicev, ki so vsaj malo povezani s predvajanjem ali ustvarjanjem filmov. Da bi bila obdelava teme popolna, smo za mnenje poprosili tudi Janeza Dularja, vodjo sektorja za slovenski jezik Ministrstva za kulturo, ki je tudi predlagatelj resolucije.

Ali bi lahko resolucija pomenila prvi korak do morebitnega uzakonjenja sinhronizacije filmov?
Sinhronizacija tujih filmov je že uzakonjena - podobno kakor podnapisi (gl. drugi odstavek 24. člena Zakona o javni rabi slovenščine). Predpisovanje sinhronizacije kot edinega ali prevladujočega načina "slovenizacije" tujih filmov pa ni predvideno.

Filmski ustvarjalci in avtorji scenarijev menijo, da bi sinhronizacija uničila avtentičnost in karakter filma; sami zastopate drugačno mnenje. Kako lahko utemeljite svojo trditev, da sinhronizacija ne uniči umetniške integritete filma?
Nihče ne trdi, da sinhronizacija ne škoduje avtentičnosti oziroma estetski integriteti filma. Poudarjal pa sem, da so enako (in včasih še bolj) škodljivi podnapisi; medtem ko sinhronizacija posega v zvočno sestavino filmske izraznosti, podnapisi posegajo v njeno likovno izraznost, saj prekrivajo velik del filmskega platna oziroma zaslona, poleg tega pa posrkajo večji del gledalčeve (bralčeve) pozornosti, tako da ta ne utegne zbrano spremljati niti tistega dela filmske slike, ki ga podnapisi ne prekrivajo, pri živahnih dialogih oziroma sploh pri govorno "bogatih" filmih pa niti podnapisov ne utegnemo prebrati.

Sinhronizacija je draga. Ali morda ne bi bilo bolj smotrno, denarna sredstva namesto za sinhronizacijo nameniti za snemanje slovenskih filmov in tako negovati uporabo slovenskega jezika v filmski umetnosti?
Sredstva, ki jih resolucija predvideva za nekajletne "poskuse s sinhronizacijo", so tako omejena, da si slovenska filmska umetnost z njimi nikakor ne bi opomogla. Če bodo poskusi uspešni (glede kakovosti in glede odzivnosti gledalcev v slovenskih kinematografih, doslej sprijaznjenih z "monopolom" podnapisov nezanesljive kakovosti), se bodo distributerji nekoliko lažje odločali zanjo. V Sloveniji ne moremo računati na več kakor pet ali šest novih domačih filmov letno in še ti imajo v povprečju bolj malo gledalcev. S sinhronizacijo nekaj tujih uspešnic bi se ublažil občutek, da je slovenska govorica v kinu skoraj izjema in da jo je treba obravnavati nekako odrsko ("gledališko"), ne pa kot naravno vsakdanjost. Ali se zavedamo razločkov med pojmoma filmska umetnost in filmska industrija?

Polona Balantič