Kot piše Sheri Linden v reviji Hollywood Reporter, gre pri slovenskem kandidatu za tujejezičnega oskarja za "elegantno in eliptično natančno" študijo o razvoju policistove osebnosti in njegove vse večje identifikacije z mrtvecem. Film je po mnenju kritičarke lepo posnet in izjemno dobro napisan, hkrati pa je zahteven umetniški dosežek, namenjen občinstvu, ki bo pripravljeno samo sestaviti koščke psihološke sestavljanke.

Zgodba se osredotoča na inšpektorja Dušana (Igor Samobor, Lindenova ga v vlogi opiše kot "strahovito vase zaprtega"), ki raziskuje domnevni samomor. Žrtev, moža po imenu Marjan Ozim, so našli utopljenega pod avtocestnim mostom, ki privlači obupance.

"Vsaka kretnja nabita s pomenom"
Režiser Igor Šterk in njegov soscenarist Siniša Dragin na ta način pokažeta svoj pogled na visoko stopnjo samomorilnosti med Slovenci, ki je med najvišjimi na svetu, in to na način, ki je bistven za njuno dramo, nadaljuje Lindenova. Njun scenarij je čudovito ekonomičen - dialog je skop, vsaka kretnja pa nabita s pomenom.

Dušanov obup (s soprogo sta doživela bolečo izgubo otroka, za katero ona krivi prav Dušana) je očiten iz njegovega vsakega pogleda, pa naj gre za druženje s kolegi (Pavle Ravnohrib in Gregor Bakovič), spolni odnos z mlado svetlolasko (Jano Zupančič) - ves čas je čustveno oddaljen ali pa raziskuje predmete, povezane s samomorom, na domu svoje nekdanje soproge (tu kritičarka omeni odlično Silvo Čušin), ki je ujeta v obup zaradi grozljive izgube in zelo zagrenjena. V izjemno povednem prizoru Dušan nakaže prepad med njima, ko razmrši pričesko, ki jo je naredila njuni hčerki (Iva Markovič).

Glede na mračno in bolečo resničnost detektivovega življenja ni čudno, da ga fascinirajo prefinjeni in vedri prostori stanovanja glasbenika in pisatelja Ozima, ki ga hitro vzame za svojega, tako pa se potopi v življenje skrivnostnega moža na vse bolj pretresljive načine. Naslov filma se nanaša na čas na ustavljeni uri mrtveca, je pa tudi številka, ki se pojavi na drugi točki v raziskavi in ima poleg tega popolnoma simbolično vrednost: je simetrična podoba zrcalnosti in premika nazaj, vizualna stenografija tem filma. Odraža tudi dvignjeno cesto na sredini zgodbe, ujeto v izjemne eterične kompozicije snemalca Simona Tanška.

Tako kot vse v tem prefinjeno spletenem delu tudi razsodno uporabljena minimalistična glasbena podlaga, obogatena z Beethovnovimi klavirskimi koncerti, vsebuje svet čustev, ne da bi gledalcu povedala, kako čutiti, konča svoj članek Sheri Linden.