Že kot desetletni fantič je Tugo Štiglic odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), ki jo je režiral njegov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo pozneje delal kot asistent režije. A "da bo film njegovo poslanstvo, je spoznal šele pozneje," so v nekrologu režiserju zapisali v Slovenskem filmskem centru. Najprej se je vpisal na arhitekturo, potem pa se je prepisal na umetnostno zgodovino in sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, na kateri je tudi diplomiral.

"Da sem odraščal pod okriljem priznanega režiserja, se mi je včasih štelo v plus, včasih pa mi je bilo tudi v breme," je Štiglic mlajši nekoč povedal o odnosu s slavnim očetom. "Oče mi ni toliko pomagal, kot so mislili. Ni se vmešaval v moje delo. Pustil me je pri miru. Ni hotel vplivati name. Ko sem mu rekel, da bom režiser, je odgovoril le: 'Boš že videl.'"

Učna leta pri velikanih slovenskega filma
Kot asistent režije je Štiglic sodeloval pri številnih celovečernih igranih filmih drugih režiserjev (Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja, Ljubezen Rajka Ranfla itd.), med drugim pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja: Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polža in Ko zorijo jagode. O sodelovanju z režiserjem Matjažem Klopčičem pri filmu Sedmina je povedal: "Res, da je bil včasih siten, vedno zelo zahteven, a veliko sem se naučil od njega," so povzeli pri SFC-ju.

V tistem obdobju je tudi režiral, predvsem kratke dokumentarne filme. Za film To človeka jezi, dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista primorske protifašistične organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.

Slovenski film je vrnil v Piran in Piran vrnil slovenskemu filmu
Štigličev celovečerni prvenec Poletje v školjki (1986) je prelomno delo slovenskega mladinskega filma: poleg humorja, akcije in romantike je režiser vanj inkorporiral popularno glasbo in ples ter lokacijo dogajanja prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran, skupaj s Portorožem in solinami, vpisal na filmski trak za naslednje generacije. Film, v katerem sta nastopila režiserjeva hči Kaja Štiglic in David Sluga, se je v slovensko kolektivno zavest vpisal tako globoko, da ga na piranskem Trgu prvega maja še vedno pogosto predvajajo na prostem.

Kinematografska in festivalska uspešnica, ki ji tretji del ni bil usojen
V kinematografih si je film ogledalo več kot sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prix na filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint-Maloju in grand prix v Szegedu na Madžarskem.

Dve leti pozneje je Poletje v Školjki dobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen (in finančna sredstva zagotovljena), Štiglic s sodelavci tudi posnel, saj je bil scenarij že spisan. Kajo in njene vrstnike bi v tretjem delu spremljali v maturantskih letih.

Akcijska srhljivka po ameriškem modelu
Po osamosvojitvi je za RTV Slovenija posnel dva igrana filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj (1994) po noveli Cirila Kosmača. S svojim naslednjim kinofilmom Patriot (1998), ustvarjenim po scenariju Igorja Karlovška, je pokazal ambicije hollywoodskega tipa in posnel enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal slog in predvsem vizualno govorico priljubljenih ameriških trilerjev iz 80. in 90. let; kritiki in občinstvo pa se na film niso najbolje odzvali.

Štiglic je pozneje posnel še tri mladinske filme: TV-film Dvojne počitnice (2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad (2002) po romanu Ivana Sivca in TV-film Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred drugo svetovno vojno.

Dolgoletna kariera na nacionalki
V desetletjih delovanja na RTV Slovenija je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov, mladinskih oddaj ter radijskih iger.

Tugo Štiglic je leta 2016 ob canski projekciji restavriranega filma Dolina miru povedal: "Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar – njihova človečnost." To je začutilo tudi občinstvo na projekciji filma, ki je ganjeno spremljalo oba otroška igralca iz filma, ob Marku tudi Lotti (Evelyne Wohlfeiler) šestdeset let pozneje.

Prav omenjeno človečnost je znal v filmih, zlasti mladinskih, poudariti tudi Tugo Štiglic, je zapisala komisija, ki mu je leta 2018 namenila Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Podelili so mu jo še istega leta, ob odprtju 21. Festivala slovenskega filma.