Svojo optiko sva iskala nekje med Brueglovim slikarstvom (vrt s svojimi prebivalci kot celota) in Dogvillom (posamezni liki v konfliktu/odnosu do skupnosti in vrta kot univerzalnega prostora). V več kot devet mesecev trajajoči postprodukciji sva ob pomoči ekipe nato gladila enourno pripoved o vrtu - idealu, o štirih osrednjih likih in drugih ljudeh, ki vrt med rojstvom in smrtjo rastlin obdelujejo in s tem gradijo svojo družbo. Nastala je zgodba o človeku in njegovih muhah z drugimi ljudmi.
Zorko in Kumer sta napisala scenarij in režirala dokumentarni film o prvem ekocertificiranem celostno urejenem skupnostnem urbanem vrtu v Mariboru, ki bo premierno prikazan danes ob 19.00 v Kinodvoru. Premierni projekciji bo sledil še pogovor, na katerem bosta poleg Zorka in Kumerja sodelovala še Urška Jurman (Onkraj gradbišča) in Matej Zonta (koordinator projekta Urbano vrtnarstvo).
Rajski vrt ali slovenski vrtiček?
Film se osredotoča na štiri osebe in njihove poglede na ustvarjeni skupnostni vrt. Izi je samski upokojenec z nizko pokojnino in strastjo do jagod, Andjela, gospa iz knjigarne, išče rajski vrt, ki ga je nekoč videla v prividu. Špela in Ana sta mladi samohranilki na robu družbe ter v večni finančni in časovni stiski: je to alternativa, za katero se borita? Vsi se srečujejo na vrtu, kjer se dogajajo tako izpolnitve želja in lepi trenutki kot spori in neuresničena pričakovanja. "In ko je najhuje, se tako kot v rajskem vrtu tudi tu zgodi izgon. Se bo tudi sanjski vrt spremenil v tipični slovenski vrtiček, kjer je vsaka parcela obdana z ograjo, na njej pa kup navlake?" piše v napovedi filma.
Prostor pridelovanja hrane in druženja, ki odpira številne teme
Projekt Urbani vrtovi je nastal pod okriljem trajnostno naravnane skupine aktivistov Urbane brazde v času Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Zorko in Kumer pa izpostavljata tudi neskladje med optimizmom tistih, ki so zasnovali skupnostne vrtove – ti naj bi meščane oskrbovali s svežimi pridelki ter hkrati predstavljali prostor spoznavanja, druženja in učenja – ter med tamkajšnjimi prebivalci, ki naj bi ga naselili. Očarala pa ju je tudi "lepota vrta: arhetipskega simbola rojstva".
Snemala sta več kot eno leto, tako da so se ju vrtičkarji navadili in se niso več obremenjevali s prisotnostjo kamere. Sproti so vznikale teme, ki so presenečale še njiju, je zapisal Zorko; o skupnosti in izgonu iz skupnosti za druge, o odgovornosti, o podvigih, pomenu, veselju in občudovanju narave ter delu svojih rok in še številne druge. Zanimala ju je dinamika družbe, ki se spoprijema z velikim podvigom, od njenih revolucionarnih/alternativnih vidikov do ravnanja človeka znotraj tako specifičnega prostora in prostora samega.
Svojo optiko sva iskala nekje med Brueglovim slikarstvom (vrt s svojimi prebivalci kot celota) in Dogvillom (posamezni liki v konfliktu/odnosu do skupnosti in vrta kot univerzalnega prostora). V več kot devet mesecev trajajoči postprodukciji sva ob pomoči ekipe nato gladila enourno pripoved o vrtu - idealu, o štirih osrednjih likih in drugih ljudeh, ki vrt med rojstvom in smrtjo rastlin obdelujejo in s tem gradijo svojo družbo. Nastala je zgodba o človeku in njegovih muhah z drugimi ljudmi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje