End of the Spear buri duhove moralistov, ameriške gledalce pa je zelo navdušil. Foto:
End of the Spear buri duhove moralistov, ameriške gledalce pa je zelo navdušil. Foto:
Chad Allen
Chad Allen ni nikoli skrival svoje istospolne usmerjenosti.

Neodvisni film End Of The Spear, ki je nastal po resnični zgodbi, gledalca preseli daleč v ekvadorski pragozd, kjer skupina domorodcev ubije več ameriških misijonarjev. V prvem tednu predvajanja se je uvrstil na deseto mesto najbolj gledanih filmov v ZDA, pretekli konec tedna pa je zdrsnil na štirinajsto mesto, kar je še vedno večji uspeh, kot ga je filmska ekipa pričakovala.

Druga plat medalje
Z uspehom se vedno pojavijo tudi nezadovoljni kritiki: pri Filmu End of The Spear je jabolko spora predvsem izbira igralca, ki je upodobil zgodovinsko izpričani lik pilota Nata Sainta, ki se s svoje misije pokristjanjevanja ekvadorskih domorodcev nikoli ni vrnil. Igralec Chad Allen se zdi mnogim kritikom – in zdaj tudi producentom – neprimeren za vlogo, ki jo je odigral. Režiser Jim Hannon je v nekem intervjuju priznal, da Allen verjetno ne bi dobil vloge, če bi producenti pred podpisom pogodbe vedeli, da je istospolno usmerjen. “Ne podpiramo Chadovega življenjskega sloga,” je odločen Hannon, “ne strinjamo se z njegovim pogledom na homoseksualnost, ki žali tudi verska čustva nekaterih gledalcev.”

Producenti niso naredili domače naloge
“Nelagodno” naj bi se spričo Allenove homoseksualnosti počutil tudi Steve Saint, še živeči sin pilota, čigar življenje in smrt sta navdihnila film. Allen sicer priznava, da na nobeni od avdicij ni poudarjal tega, da ni heteroseksualec, da pa ni to nobena skrivnost: če bi se snemalna hiša Every Tribe Entertainment le malo potrudila, bi hitro ugotovili, da je aktiven borec za pravice gejev in lezbijk. Neka kolumnistka je na to temo napisala celo, da “Chad Allen svojo usmerjenost skriva približno toliko kot Elton John”.

Chad Allen si je vrata v medijski svet do zdaj odprl le s šestimi sezonami, ki jih je prebil na snemanju nadaljevanke Dr. Quinn. Razžaljena čustva filmske ekipe bo morda ublažila zavest, da “slaba publiciteta” ne obstaja in da jim bo celotna polemika verjetno prinesla še kakega gledalca.