Na Garfiledov 25. rojstni dan je Davis mačka soočil s svojo podobo iz leta 1978 in oba mačka sta prišla po pogovoru do do zaključka, da čeprav sta videti drugačna, sta oba tako pohlepna in egoistična, da niti samega sebe ne bi mogla prenesti. Foto: Kolosej
Na Garfiledov 25. rojstni dan je Davis mačka soočil s svojo podobo iz leta 1978 in oba mačka sta prišla po pogovoru do do zaključka, da čeprav sta videti drugačna, sta oba tako pohlepna in egoistična, da niti samega sebe ne bi mogla prenesti. Foto: Kolosej
Čeprav se Odie sporazumeva le z laježem, pa je v zgodnjih stripih le sporočil svoje misli tudi v oblačku, ob nekaterih priložnostih pa je ta oblaček lahko tudi prazen.
Prvi Garfieldov strip iz leta 1978.
Garfield je najprej leno poležaval v stripu, nato v animirani seriji in končno še v filmu. Foto: Planet Tuš

Garfieldov rojstni dan je določen z dnem, ko je leta 1978 prvič izšel strip Jima Davisa, v katerem se poleg oranžnega kosmatinca predstavljajo še pes Odie in njun lastnik Jon Arbuckle. Strip, ki ga je danes mogoče prebirati v kakih 2.570 časopisih in je zaradi tega nosilec Guinnessovega rekorda za najbolj razširjen strip, se posmehuje iz lastnikov domačih ljubljenčkov in njihovega odnosa do svojih živali, ki se pogosto izkažejo kot prave gospodarice doma.

Komuniciranje z oblački, s kretnjami ali z lajanjem
Seveda pa je Garfield več kot le navaden maček. Težijo ga namreč prav takšne težave kot ljudi – spopada se z dieto, dolgočasjem in apatičnostjo, poleg tega pa razume tudi govorico ljudi. In čeprav sam ne zna govoriti, Jon večinoma le iz njegovega z izraza ali kretenj razbere, kaj želi povedati. S psom Odiejem in drugimi živalmi pa se Garfield sporazumeva v miselnih oblačkih. Odie sicer razume, kaj mu Garfield govori, a sam razen z lajanjem ne more odgovarjati nazaj. Tako je Odie edini lik stripa, ki mu ni dan "običajen" način komunikacije.

V nasprotju z Odiejem pa se druge živali, kot so Arlene, Nermal in miška Squeak, povsem normalno "pogovarjajo" z Garfieldom, medtem ko zna ta celo pisati, saj je Jonu že večkrat pustil napisana sporočila (večinoma gre za pisma Božičku), ki jih je Jon tudi uspešno prebral.

Tudi mački se spreminjajo
In čeprav ostaja Garfiled skozi vsa ta leta navihan oranžni maček, sta se tako njegova podoba kot obnašanje skozi vsa ta leta tudi spreminjala oziroma razvijala. Sprva so ga upodabljali kot izjemno debelega mačka s podbradkom in z majhnimi okroglimi očmi. Sčasoma je izgubil nekaj kil, njegove oči so se povečale, njegova glava pa je dobila bolj okroglo obliko. Vse te lastnosti so mu dale bolj navihan videz. Leta 1981 je Garfield občasno hodil po svojih zadnjih tacah (danes so te tace narisane kot izjemno velike), še vedno pa je bil predebel, da bi hodil po vseh štirih tacah. Sredi leta 1983 je dobil še danes dobro poznani videz z ovalno oblikovanimi očmi. V tem času je Garfield začel povsem samozavestno hoditi na obeh nogah, bolj samozavesten pa je postal tudi njegov značaj, saj se je začel pogosto norčevati iz Jonove neumnosti in njegovega neuspeha pri ženskah.

Garfield v dobi računalniške animacije
V Sloveniji je najbrž Garfield bolj kot po stripu poznan po svoji podobi, ki je s priljubljenostjo stripa v ZDA preplavila najrazličnejše predmete, od svinčnikov do oblačil, po vsem svetu. Nekateri so ga spoznali v televizijskih serijah, zlasti mlajše generacije pa po dveh celovečernih filmih, ki sta kinematografe preplavila v zadnjih treh letih. Po serijah Here Comes Garfield iz leta 1982 in Garfield and Friends, ki so jo na CBS-u predvajali med letoma 1988 in 1995, je prvi film (Garfield: The Movie) leta 2004 posnel Pete Hewitt, Garfielda 2 (Garfield: A Tail of Two Kitties) pa Tim Hill. Glas je mačku v obeh filmih posodil Bill Murray, temu pa so se v nadaljevanju pridružili še Breckin Meyer, Jennifer Love Hewitt, Billy Connolly, Ian Abercrombie in Roger Rees. Garfielda so si filmski ustvarjalci zamislili v računalniškoanimirani podobi, Odieja pa je odigral pravi pes.

Kot velja za mnoge stripe, tudi Garfielda ne riše izključno njegov "oče" Jim Davis. Ta še vedno piše besedilo in dela skice stripa, a glavnino dela je prevzela njegova družba Paws oziroma v njej zaposleni risarji. Ti naredijo večino dela, Davis pa njihove stvaritve le potrdi in jih "zapečati" s podpisom.

M. K.