Paul Verhoeven se ne želi sprenevedati, da njegovi rojaki nikoli niso zagrešili zleh dejanj. Foto: EPA
Paul Verhoeven se ne želi sprenevedati, da njegovi rojaki nikoli niso zagrešili zleh dejanj. Foto: EPA
Film Black Book se dogaja v Amsterdamu med drugo svetovno vojno. Foto: RTV SLO

Nizozemski režiser v filmu Black Book (Črna knjiga) nemške okupatorje, judovsko skupnost in člane odporniškega gibanja prikazuje nekoliko drugače, kot smo bili vajeni do sedaj. Film utegne na Nizozemskem, kjer je spomin na nemško okupacijo še vedno živ, vzbuditi kar nekaj ogorčenja. V središču filma je namreč zgodba o ljubezni med gestapovcem, ki ga Verhoeven prikaže kot sočutnega in moralnega človeka, in judovsko pevko.



Tudi Nizozemci niso brez greha
Paul Verhoeven je ob prvi projekciji filma dejal, da je skušal enkrat za vselej povedati, da tudi delovanje nizozemcev pogosto ni bilo nič kaj častno. O spodbudi za snemanje filma pa je dejal: ''Nihče ni še pokazal, kako smo leta 1945 ravnali z ujetniki.'' Poleg tega pa je želel prikazati, kako brutalno je pravzaprav človeško bitje, le da ta brutalnost na plan privre le v določenih okoliščinah. Najboljši dokaz za to je po Verhoevenovem mnenju 20. stoletje, v teku katerega je v vojnah življenje uzgubilo vsaj 150 milijonov ljudi.

Vsak je skrbel predvsem za sebe
Paul Verhoeven je scenarij filma zasnoval po resničnih dnevniških zapiskih haškega odvetnika, ki je bil med drugo svetovno vojno pogajalec, ki je vzdrževal komunikacijo med odporniškim gibanjem in nacisti. Kmalu po koncu vojne so ga ubili. Film prikazuje hudo moralno degradacijo nizozemskega prebivalstva. Nizozemci so bogate Jude izdajali nacističnim okupatorjem, da bi si prisvojili vsaj delček njihovega premoženja, čeprav bi morali držati z Judi in skupaj organizirati upor proti zavojevalcem.

Režiser v Benetkah, kjer se njegov film poteguje za glavno nagrado – beneškega zlatega leva za najboljši celovečerni film -, še dodal, da še do danes nismo spoznali celotne resnice o dogajanju med drugo svetovno vojno. Največje skrivnosti se pogosto skrivajo ravno v majhnih knjižicah, kakršna je tista, v katero je odvetnik zapisoval svoja opažanja medvojnega dogajanja. In vsebina teh knjižic je v javnost začela prihajati šele v zadnjih dveh desetletjih.