V piranski Galeriji Herman Pečarič so odprli razstavo Marlene Dietrich, Legenda v slikah, na kateri je mogoče življenje velike glasbenice spremljati po fotografijah in v filmu. Po odprtju razstave, ki jo bo predstavil direktor GoetheInstituta v Ljubljani Abed Naumann, so predvajali tudi film Plavi angel. Razstava bo na ogled do 15. avgusta.

Leta 1901 rojena Berlinčanka se je nastopanja izučila v znameniti dramski šoli Maxa Reinhardta in že od vsega začetka ni imela težav z dobivanjem gledaliških vlog. Ko je imela Marlene za seboj že sedemnajst filmov, je v nemško prestolnico z Dunaja prišel režiser Jozef von Sternberg, da bi poiskal igralko za svoj novi film Plavi angel. In kljub prigovarjanjem, da Marlene ni dovolj privlačna, da bi igrala zapeljivo kabaretno pevko, je von Sternberg vztrrajal pri svoji izbiri in trma se mu je še kako izplačala.

Vse za lepoto prave dive
Marlene je z nastopom, petjem in predvsem s svojim značilnim glasom takoj osvojila občinstvo in prijel se je je sloves usodne zapeljivke ledeno hladne lepote. Zvezdnica, ki je kmalu postala seks simbol, se je odzvala povabilu Hollywooda, kjer je svojemu novemu nazivu še dodatno priredila svojo podobo. Spremenila je pričesko, stanjšala obrvi in se začela bolj drzno ličiti, ob tem pa izgubila deset kilogramov. S sledenjem idealni podobi je šla še dlje in si za videz še bolj upadlega izraza na obrazu dala izpuliti štiri kočnike. Zvezdnica je vse bolj osvajala Hollywood, njeni honorarji pa so dosegli celo pol milijona dolarjev za film.

Trdna drža proti nacizmu
Izrazita nasprotnica nacizma (iz Nemčije se je umaknila še pred njegovim vzponom), se nikoli ni odzvala na Goebbelsova povabila, da se vrne v domovino, kjer bi zaslužila 200.000 mark na vsak film, posnet v Nemčiji, pri tem pa bi si lahko izbrala režiserja in soigralca.
Marlene, ki je leta 1939 dobila ameriško državljanstvo, je ostala odločna, se odpravila na fronto in pela za ameriške vojake.

S tem si je nakopala nasprotovanja in zgražanja v Nemčiji, ki se niso polegla še leta 1960, ko se je umetnica predstavila občinstvu v Berlinu in Münchnu. Medtem ko so bili nekateri navdušeni, pa so jo mnogi izžvižgali in ji vpili, naj se vrne domov. "Nemci in jaz ne govorimo več istega jezika. Ko umrem, bi si želela, da me pokopljejo v Parizu, srce bi pustila v Angliji, v Nemčiji prav nič," je takrat prizadeta izjavila Marlene.

Poslednje počivališče vendarle v Nemčiji
In čeprav povojni Hollywood ni imel več posluha za Marlenin nekoliko staromodni glamur, je zvezdica vztrajala naprej. Svoj pevski program je ponesla po koncertnih odrih vsega sveta, zaščitila pa je tudi videz in svoje vitke noge zavarovala za milijon dolarjev. Njeni strahovi so se izkazali za upravičene. Leta 1974 je v Sydneyju opita padla in si zlomila nogo, s tem pa je bilo njene kariere konec. Umaknila se je v svoj pariški dom, kjer je preživela zadnji dve desetletji svojega življenja. Pred smrtjo leta 1992 si je premislila in pozabila prizadetost izpred treh desetletij ter prosila, da jo pokopljejo v Berlinu, ob materi Josephini.

Nemčija se pokloni svoji zvezdnici
Premislila pa si je tudi Nemčija in ob stoletnici njenega rojstva so izšli štirje albumi z Marleninimi največjimi uspešnicami, prikazovali pa so tudi vse njene filme, od Plavega angela, Šanghaj ekspresa in Plavolase Venere, do njenega zadnjega filma Samo žigolo.

M. K.