"Ta mali židovski deček iz Vilne je igral kot bog," pove o prvem modernem virtuozu violinist Ivry Gitlis. Nemški koprodukcijski portretni film, ki ga spremlja letnica nastanka 2011, Jasha Heifetz, nebeški goslač, bo na sporedu nocoj ob 20.00 na 2. programu TV Slovenija. Film ne pripoveduje le zgodbe o Heifetzu, ampak predstavlja enega največjih violinistov vseh časov kot paradoks tega, kako umrljiv človek živi z nesmrtnimi darovi. Njegov neverjeten talent je izhodišče za iskanje odgovorov na vprašanja – ali sta človek in umetnik isti osebi in kakšna je cena, ki jo vsak plača.
Na posnetkih, fotografijah in v spominih
Kdo je bil torej človek za čarobnim glasbilom? Z violino ga je še v Vilni prvič predstavil oče Reuven Heifetz. Bil je lokalni učitelj violine in nekaj časa tam deloval kot dirigent gledališkega orkestra, preden so teater zaprli. Ko so profesorja Leopolda Auerja vprašali, da pove kaj o svojih najboljših učencih in začel naštevati tega in onega, Heifetza pa ni omenil, ga je sogovornik vprašal: "Kaj pa Jascha Heifetz?" Auer mu je tedaj odgovoril: "Jaša? On ni moj učenec, on je učenec Boga."

Družina je leta 1917 zapustila tedanji Rusko cesarstvo in odpotovala v San Francisco. Komaj 16-letni Heifetz je oktobra istega leta prvič nastopal v ZDA, v Carnegie Hallu v New Yorku, in takoj osvojil občinstvo. Še vedno se je pisalo 1917, ko je postal najmlajši častni član narodnega bratovščine glasbenikov Phi Mu Alpha Sinfonie. Ameriško državljanstvo je prejel leta 1925 in v ZDA nadaljeval blestečo kariero.

Legendarno in skrivnostno Heifetzovo osebnost v filmu spoznavamo skozi še nikoli videne domače filmske posnetke iz Los Angelesa in drugod po svetu, družinske fotografije od 1903 do 1987 in pripovedi nekaterih znamenitih glasbenikov. Kako so ga cenili, povedo besede slavnega izraelskega violinista Itzhaka Perlmana: "...Ko sem z njim govoril, sem govoril z Bogom ..."