Zasluge za nepričakovan uspeh filma Kraljica, ki je slovensko premiero dočakal v kinu Vič, večina kritikov pripisuje predvsem glavni igralki, Helen Mirren, ki že od premiere filma na lanskem beneškem festivalu na pravzaprav vseh podelitvah nagrad pobira priznanja. Tako je že na Mostri prejela nagrado za najbojšo žensko glavno vlogo, upodobitev britanske kraljice Elizabete II. in njeni odzivi na Dianino smrt v prometni nesreči pa so ji prinesli tudi več nagrad kritikov, zlati globus in nominacijo za oskarja, kjer velja za glavno favoritinjo. Film režiserja Stephena Frearsa se po nominacijah tudi sicer dobro drži, saj jih je prejel kar šest, med drugim tudi dve najuglednejši - za najboljši film in režiserja.

Tragičen konec pravljične junakinje
Dogodki, povezani z Dianino smrtjo, so imeli vse lastnosti dobrega filmskega scenarija: smrt, ki je sledila grozljivi dirki z avtomobili na begu pred brezobzirnimi paparaci; mlada ženska, kruto ubita v cvetu mladosti; sporna ljubezenska afera z bogatim Arabcem, ki se je morala končati, še preden se je lahko razcvetela; javnost, obupana zaradi novice o princesini smrti; in mediji, ki so se obupano branili pred obtožbami, da so prav oni povzročili smrt.

To ni film o Diani
Toda producenta Christine Langan in Andyja Harriesa je za Kraljico navdihnil drugi vidik vsega škandala. Film naj bi pokazal staromodno formalnost sveta britanske kraljevske družine in njeno nasprotje, modernost novoizvoljenega ministrskega predsednika Tonyja Blaira in njegovih pomočnikov. Kraljica se je tako razvila v zgodbo o nasprotjih med podedovano kraljevsko močjo in sodobnim svetom demokratično izvoljenih voditeljev.

Ljubezen podanikov ni brezpogojna
“Hoteli smo napraviti film o še eni veliki britanski instituciji,” pravi Langanova. “Kraljevska družina je bila samoumevna izbira, kot najobetavnejša tema pa se je hitro pokazal način, kako se je kraljevska družina spopadla s smrtjo princese. Diana je povzročala velike napetosti že, ko je bila še živa; neizogibno je bilo, da je njena smrt pred monarhijo postavila verjetno največji izziv v zadnjih petdesetih letih.”

V tednu po Dianini smrti, ko se je kraljeva družina zavila v molk, je v Britaniji namreč prevladovalo močno anti-monarhično razpoloženje, ki so ga mediji še podpihovali, saj so želeli preusmeriti pozornost javnosti s svojega dela krivde.