Film, ki ga je režiral Sean Baker, je premagal preostalih 21 celovečercev tekmovalnega programa letošnjega Cannesa; za zlato palmo so se potegovala tudi največja imena svetovnega filma, denimo Francis Ford Coppola in David Cronenberg. Prav njiju dva je Sean Baker v svojem zahvalnem govoru izpostavil kot ključen vpliv na njegovo kariero.

Vidno šokirani Baker je na zmagovalnem odru priznal, da "še vedno ne more verjeti, kaj se dogaja", češ da je bila zlata palma "zadnjih trideset let edini cilj njegovega filmskega ustvarjanja". "Zato ne vem prav dobro, kaj bom naredil s preostankom svojega življenja," se je pošalil.

Po trinajstih letih zlata palma znova v ZDA
Sean Baker, ki je svoj prvenec Tangerine pred devetimi leti posnel še na iPhone, je prvi ameriški zmagovalec v Cannesu po letu 2011, ko je najvišja čast doletela Terrencea Malicka in njegovo Drevo življenja. Bakerja sicer najbolj poznamo po socialni drami Projekt Florida (2017), portretu življenja v razpadajočem motelu v neposredni bližini Disney Worlda.

Najbrž je zanimiv podatek, da je Anora že peti zaporedni canski zmagovalec izpod okrilja neodvisne distribucijske hiše Neon film (pred njim so bili to Anatomija padca, Trikotnik žalosti, Titan in Parazit).

Zlata palma za kratki film slovenski manjšinski koprodukciji
V kategoriji kratkega filma je med desetimi naslovi tekmovalnega programa slavil 13-minutni film Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti), ki je nastal v koprodukciji Hrvaške, Francije, Bolgarije in Slovenije (sodelovala sta produkcijska hiša Studio Virc in Slovenski filmski center). Režiral ga je Nebojša Slijepčević, postavljen pa je v Bosno in Hercegovino leta 1993, na potniški vlak, ki so ga ustavile paravojaške sile s ciljem etničnega čiščenja. Temu, da začnejo z vlaka vleči nedolžne ljudi, se je pripravljen upreti en sam od petstotih potnikov. Pri filmu so sodelovali direktor fotografije Gregor Božič, producent Boštjan Virc in igralec Nebojša Pop Tasić.

Prvi indijski film po tridesetih letih pobral veliko nagrado
Veliko nagrado žirije (grand prix), drugo najvišje priznanje festivala, je "gostja presenečenja" Viola Davis podelila indijski režiserki Pajal Kapadia, ki je v Cannesu tekmovala z dramo All We Imagine As Light, prvim indijskim filmom v tekmovalnem sporedu v zadnjih tridesetih letih. Njen film je zgodba o medicinskih sestrah, ki se zbližata v Mumbaju, mestu z 20 milijoni ljudi.

Režiserka je svoj zahvalni govor izkoristila za to, da je izrazila svojo solidarnost s festivalskimi delavci, ki se borijo za boljše delovne pogoje; letošnji festival je potekal tudi v znamenju njihovih protestov. Vrednoti, ki jo opredeljujeta kot filmsko ustvarjalko, sta "solidarnost in empatija", je poudarila in se posebej zahvalila "številnim posameznikom, ki delajo v zakulisju festivala, ki so opravili odlično delo in zaradi katerih festival obstaja".

Iranska politična melodrama Seme svete fige, najnovejši celovečerec disidenta Mohammada Rasoulofa, je prejela posebno priznanje festivala.

Film, ki je po premierni projekciji požel 12-minutne stoječe ovacije (več kot kateri koli drug film letošnjega tekmovalnega programa), je veljal tudi za enega od favoritov za zlato palmo. "Edini razlog, da sem zapustil Iran, je bil, da bom lahko še naprej pripovedoval zgodbe svoje dežele," je v Cannesu povedal Rasoulof, ki je po prepovedi potovanja in po obsodbi na osemletno zaporno kazen pred dvema tednoma pobegnil iz domovine in se odločil za življenje v izgnanstvu.

Prva igralska nagrada za transspolno igralko
Nagrado za najboljšo igralko so si razdelile zvezdnice "kriminalnega muzikala" Emilia Pérez v režiji Jacquesa Audiarda; Karla Sofía Gascón je tako postala prva transspolna igralka z nagrado v Cannesu. (Poleg nje so nagrado dobile tudi Zoe Saldana, Selena Gomez in Adriana Paz.) Film, ki je postavljen v svet narkokartelov in spremlja kokainsko baronico, ki želi z operacijo potrditi svoj spol, je prejel tudi nagrado žirije.

Najboljši igralec je postal Jesse Plemons: nagrado mu je prinesla vloga v antologijskem novem celovečercu Jorgosa Lantimosa, Kinds of Kindness, v katerem nastopata tudi Grkova stalna sodelavca Emma Stone in Willem Dafoe. Plemons v tem nadrealističnem triptihu odigra kar tri like: podrejenega poslovneža, žalujočega policista in biseksualnega člana kulta.

Za scenarij je bila nagrajena francoska režiserka in scenaristka Coralie Fargeat za film The Substance, ki ga je tudi režirala. Film z Demi Moore in Margaret Qualley je zgodba o nekoč slavni televizijski ikoni Elizabeth Sparkle (Demi Moore), ki vzame skrivnostno snov, da bi ustvarila mlajšo različico sebe (Margaret Qualley), eksperiment pa ima brutalne posledice.
Fargeat se je na odru zahvalila Demi Moore in pojasnila: "Film govori o ženskah in o tem, kaj morajo ženske v svetu še vedno prestajati." Zahvalila se je vsem ženskam, ki spregovorijo, in dejala: "Resnično verjamem, da potrebujemo revolucijo, in mislim, da se še ni začela."

Zmagovalec za marsikoga presenečenje
Na letošnjem festivalu jasnih favoritov ni bilo; samo peščica naslovov je bila takih, ki so bili bolj ali manj všeč vsem kritikom, med njimi zgoraj omenjena All We Imagine as Light in Seme svete fige. Drugi so naleteli na veliko bolj mešane odzive: Megalopolis Francisa Forda Coppole je večina kritiške srenje denimo raztrgala, Emilio Pérez pa so nekateri pohvalili, druge pa je pustila hladne. Film Anora, ki je na koncu zmagal, so po premieri ameriški kritiki večinoma pohvalili, nekaterim evropskim recenzentom pa se je zdel "preveč mainstreamovski" za glavni tekmovalni program Cannesa.

Še največ medijske pozornosti je dobil Pripravnik (The Apprentice), ki popisuje zgodnejša leta poznejšega predsednika Trumpa – še posebej zato, ker je Trumpova ekipa na sodišču skušala doseči prepoved distribucije filma v ZDA. Kritiki so sicer ocenili, da je konvencionalni režijski pristop Alija Abbasija preveč prizanesljiv do kontroverznega politika.

Še največ konsenza je bilo okrog nocojšnjega častnega lavreata: zlato palmo za življenjsko delo je na sklepni slovesnosti prejel ustvarjalec Vojne zvezd George Lucas; nagrado mu je izročil dolgoletni prijatelj Francis Ford Coppola.

"Prišel sem se vam zahvalit," je zbranemu občinstvu povedal Lucas. "Sem samo mulec, ki je odraščal sredi Kalifornije, obdan z vinogradi, in v San Franciscu snemal filme s svojim prijateljem Francisom Coppolo. Najini karieri sta potekali vzporedno, še posebej v San Franciscu. Pravzaprav kot režiser nobenega filma nisem posnel v Hollywoodu. V veliko čast mi je biti tu. Toliko vam lahko povem."

Sorodna novica Kitajska drama Črni pes v Cannesu osvojila nagrado un certain regard

Tudi filmski kritiki nagradili "pogumno zgodbo" Mohammada Rasoulofa
Žirija, ki je na festivalu predstavljala mednarodno kritiško združenje Fipresci, je za najboljši film imenovala iransko dramo Seme svete fige režiserja Mohammada Rasoulofa. Nagrajeni film so v utemeljitvi opisali kot "pogumno zgodbo iz sodobnega Irana, ki tematizira konflikt med tradicijo in napredkom, upodobljen z domišljijo in izrazno močjo".

Filmi, ki ne sodijo v tradicionalne okvire
Že včeraj je svoje nagrade razdelila tudi žirija v sekciji un certain regard (poseben pogled), ki ji je predsedoval kanadski režiser Xavier Dolan. Nagrado posebni pogled so namenili kitajski drami Črni pes, nagrado žirije pa francoski priseljenski drami Sulejmanova zgodba (The Story of Souleymane).

Nagrado za najboljšo režijo sta si razdelila dva filmska ustvarjalca: Italijan Roberto Minervini (za ameriško dramo o državljanski vojni The Damned) in zambijsko-britanska avtorica Rungano Nyoni (za film On Becoming a Guinea Fowl).