Goebbelsa tokrat igra priljubljeni nemški igralec Moritz Bleibtreu, ki je na tiskovni konferenci pred premiero pozval, da je skrajni čas, da bi se Nemci počutili malo 'svobodnejše', ko gre za filmski prikaz nacizma. 'Na neki točki se moramo osvoboditi preteklosti - kar pa seveda ne pomeni pozabiti.' Foto:
Goebbelsa tokrat igra priljubljeni nemški igralec Moritz Bleibtreu, ki je na tiskovni konferenci pred premiero pozval, da je skrajni čas, da bi se Nemci počutili malo 'svobodnejše', ko gre za filmski prikaz nacizma. 'Na neki točki se moramo osvoboditi preteklosti - kar pa seveda ne pomeni pozabiti.' Foto:
Jud Süss
Oppenheimerjevo zgodbo je pogosto mogoče zaslediti v umetnosti in književnosti, zelo jasno antisemitsko konotacijo pa je dobila z omenjenim filmom, ki je bil velika uspešnica tako doma kot v tujini; v Marseillu je na primer po projekciji močno narasla stopnja antisemitskega nasilja. Jud Süss je imel na ljudi tako močan vpliv, da se je moral režiser Veit Harlan po vojni zaradi njega zagovarjati pred sodiščem; trdil je, da mu je delo narekovala oblast. Foto: DPA
Tobias Moretti
Film je posnet v (skoraj) črno-beli tehniki, s samo občasnimi 'pljuski' barve, ki vsemu skupaj vdihnejo starinsko patino. Gledalec spremlja Marianov (Tobias Moretti) zdrs s piedestala nemškega filma v globoko nesrečo.
Marian je skušal naslovnega junaka narediti čim bolj verjetnega in simpatičnega, v igralčevi biografiji Ich War Jud Süss (2000) piše Friedrich Knilli.
Veit Harlan
Harlanovo simpatiziranje z nacistično ideologijo dokazujejo filmi Jugend (1938), Verwehte Spuren (1938), Das Unsterbliche Herz (1939) in seveda Jud Süss (1940). Po vojni je bil aretiran, pozneje pa spoznan za nedolžnega zločinov proti človeštvu; umrl je leta 1963, na počitnicah na Capriju.

"Končno antisemitski film, kakršnega smo si lahko samo želeli," je Joseph Goebbels v svoj dnevnik zapisal 18. avgusta 1940. Tik pred tem si je namreč ogledal projekcijo Juda Süssa, filma, ki ga je po njegovem naročilu posnel Veit Harlan; Ferdinand Marian kot naslovni junak je v njem utelešal stereotipno podobo Juda, kakršno si je zamišljala nacistična oblast: njegova zaščitna znaka sta bila med drugim velik, ukrivljen nos in mastni, črni lasje. No, in prav Ferdinand Marian je - kot tragična favstovska figura, ki je z vlogo v filmu svojega življenja dobil, nato pa izgubil vse - "predmet" novega filma, Jud Süss - Film ohne Gewissen (Jud Süss - Film brez vesti, za angleški trg pa Jew Suss: Rise and Fall), ki so ga pred dnevi premierno predvajali v okviru zdaj že končanega Berlinala. Prve kritike so bile, milo rečeno, neusmiljene.

Težko pričakovani film Oskarja Roehlerja je najnovejši nemški projekt, ki tematizira tretji rajh. A če sta žanrsko sorodna Anonyma - Eine Frau in Berlin in Propad tako v tujini kot doma naletela na dober sprejem, vse kaže, da z Judom Süssom ne bo tako - že četrtkovo premiero v Berlinu je pospremilo več žvižgov kot aplavza, pod drobnogledom pa se je že znašla tudi filmska obravnava zgodovinskih dejstev.

Goebbelsu ne rečeš ne ...
"Prvi" Jud Süss je nastal, ker so nacisti hoteli imeti melodramo, ki bi se lahko kosala s hollywoodsko produkcijo. V prvi vrsti so hoteli gledljivo zgodovinsko dramo, ki bi svoje sporočilo "plasirala" malce bolj diskretno kot propagandni filmi. Razmeroma neznani Marian je pozornost ministra Goebbelsa pritegnil z vlogo Jaga v Shakespearjevem Othellu, in čeprav se je sprva upiral, vloge ni mogel zares zavrniti. Dobesedno (tudi režiser Harlan, ki sicer ni imel nič proti snemanju z nacistično ideologijo obarvanih filmov (Der Herrscher, 1937), se je dotičnemu projektu skušal izogniti na vse načine. Najprej se je pritožil nad slabim scenarijem; ko s tem ni ničesar dosegel, se je celo javil za služenje na fronti. Brez uspeha - Goebbels je snemanje filma razglasil za vojno dolžnost in zavrnitev naloge bi bila enakovredna dezertaciji iz vojske, torej ne ravno priporočljiva ...).

Film je okvirno slonel na istoimenski knjižni predlogi iz leta 1925, v kateri je nemško-judovski (!) pisatelj Lion Feuchtwanger popisal usodo Josepha Süssa Oppenheimerja, finančnega svetovalca vojvode Karla Alexandra von Württemberga, ki je bil leta 1738 obešen. A če je Feuchtwanger podčrtal tragičnost Oppenheimerjeve usode, so nacisti seveda izbrali drugačen poudarek ... Njihov film je bil parabola domnevne "judovske grožnje" Evrope, v kateri so bili judovski liki (vse je igral Werner Krauss) poosebljenja grotesknih antisemitskih stereotipov. Oppenheimerja na koncu usmrtijo, ker je "onečastil" kristjanko (odigrala jo je režiserjeva žena Kristina Söderbaum. Nalogi se je skušala izogniti, češ da je pravkar rodila, a ji je Goebbels določil dojiljo in ukazal, naj prekinejo snemanje vsakič, ko bo otrok lačen.).

Film je premiero doživel na beneškem festivalu leta 1940; postal je neznanska komercialna uspešnica po vsej Evropi: videlo ga je več kot 20 milijonov ljudi, Marian pa je kar naenkrat postal zvezda. A dlje kot je trajala vojna, bolj zlovešče očitna je postajala propagandna nota filma: glava SS-a Heinrich Himmler je ukazal obvezen ogled filma za vse vojake in paznike v koncentracijskih taboriščih, zelo pogosto pa so ga predvajali tudi nejudovskim občinstvom na okupiranih ozemljih.

Po vojni se je ta razvpitost filmu maščevala: Viet Harlan je postal edini nemški režiser, ki so ga zavezniške sile zaradi njegovega dela postavile pred sodišče. Na koncu je bil sicer oproščen, ker ni bilo mogoče dokazati, da bi njegov film neposredno spodbudil množično ubijanje. Američani so film prepovedali in v Nemčiji ga še danes lahko predvajajo zgolj v izobraževalne namene in s spremnim komentarjem.

V življenju stvari včasih niso tako črno-bele kot v filmih ...
A to seveda ne pomeni, da je zanimanje zanj poniknilo: po celi vrsti dokumentarcev in knjig lahko seznamu dodamo še Roehlerjev film o Marianu, ki pa je v zgodbo o Marianovi usodi vnesel nekaj po mnenju nasprotnikov spornih "popravkov". Najočitnejši: Marianova žena Anna (Martina Gedeck) je tukaj Judinja in ker je nad moževo vlogo zgrožena, ga moleduje, naj skupaj pobegneta v Ameriko. A Marian (Tobias Moretti) se pusti zapeljati nenadni slavi in voljnim ženskam, ki ga oblegajo z vseh strani; z ženo se odtujita in na koncu Anna pristane v koncentracijskem taborišču. Roehlerjevi kritiki (najglasnejši med njimi je Marianov biograf Friedrich Knilli) mu očitajo, da je ta preobrat vnesel zgolj in samo zato, da bi zgodbo naredil bolj "oskarjevsko" tragično - nacizem je vendarle v zadnjih 15 letih postal nekakšna "blagovna znamka" nemškega filma, ki mu prinaša dobro gledanost in prestižne nagrade na tujih trgih.

Knilija moti tudi to, da filmski Marian, čigar zvezda ugasne tako hitro, kot je zasijala, naredi samomor, ko sliši, da so njegovo ljubljeno Anno v Auschwitzu poslali v plinsko celico. Resnica je malo drugačna: po Judu Süssu je posnel še nekaj filmov, le malo pred smrtjo (leta 1946 je umrl v prometni nesreči) pa je tudi izvedel, da mu bodo zavezniki nekoč vendarle še pustili igrati.

Ustvarjalci filma se branijo, da niso skušali snemati dokumentarca in da na pol fiktivni lik Anne predstavlja usodo številnih Judov v nemški filmski industriji, ki so jih v tretjem rajhu preganjali in usmrtili. Roehler pravi, da je iz Marianove usode skušal izluščiti "človeško dramo", zaostriti moralni konflikt in tako povedati "notranjo resnico" zgodbe.

Filmska zgodovinarka Sabine Hake je za Der Spiegel na to temo komentirala, da se ji zdi v svetu, kjer imamo filme o nacizombijih, nacisurferjih in celo nacipornografijo, debata o odgovornosti režiserja zastarela, "kratkovidna in provincialna".

Pod vso kontroverznostjo se skriva pohleven film
Če pustimo vsebinske zadržke ob strani: mnoge kritike je presenetilo, da je Roehler, ki je po zaslugi filmov, kakršna sta bila Osnovni delci ter Lulu in Jim, zaslovel kot enfant terrible nemškega filma ali pa kar "novi Fassbinder", posnel tako konvencionalno (čeprav tehnično dovršeno in zelo estetsko) biografsko dramo.

(Delno po Der Spieglu.)