s prehajanjem kapitalizma v svojo najčistejšo obliko. Če so bili živi mrtveci metafora boja proti neoliberalizmu, terja nov čas nove pošasti. V filmski fenomen se je poglobil Marcel Štefančič, jr., ob tem pa razgrnil letošnji izbor za tradicionalno noč grozljivk v ljubljanskem Kinodvoru.

Najpogumnejšim cinefilom Štefančič letos torej ni pripravil le maratona grozljivk, s katerim v Kinodvoru 31. oktobra vsako leto pospremijo noč čarovnic, temveč jih razveselil še z esejistično knjigo Zombi, od Romera do Romera. V tej prinaša poglobljeno analizo zombijev kot filmskega in medijskega fenomena zadnjega obdobja, ki jih avtor vidi kot prvovrstno metaforo sodobnega neoliberalizma.

Po velikem platnu so se zombiji najbolj razpasli v zadnjih dvajsetih oziroma tridesetih letih, ko je kapitalizem prešel najčistejšo obliko - neoliberalizem, opaža avtor. V tem času je bilo posnetih največ vampirskih, zombijskih, frankenštajnskih filmov, zdaj pa se po Štefančičevem mnenju obdobje zombijev končuje.

Svet razbitin in novih pošasti
S koncem gospodarske krize in novim spreminjanjem sveta je nastopil čas za nove pošasti, ki bodo najboljša metafora sveta, v katerega smo se premaknili, razmišlja Štefančič. Po besedah filmskega kritika je neoliberalizem "dobil vojno za ljudska srca", ljudje so ga začeli dojemati kot nekaj samoumevnega. Zombiji so bili metafora boja proti temu, zdaj pa je boj izgubljen, zato je prišel čas za nove pošasti. To se kaže v sodobnem raztreščenem filmu, v katerem vse razpada, v katerem so razbitine, drobci vsega, v superjunaškem filmu, pravi Štefančič.

Avtor zajetnega knjižnega opisa, štirikratni nominiranec za Rožančevo nagrado in njen dobitnik za leto 2014 je o knjigi spregovoril v družbi urednika Sama Ruglja, ki je povedal, da je nastala na pobudo Grossmannovega festivala fantastičnega filma. Prvotno je bilo načrtovano, da bo pospremila letošnji festival in obisk očeta zombijevskega filma Georgea Romera, ki pa je ravno takrat umrl.

Pet grozljivk v desetih urah
Štefančič je predstavil tudi svoj letošnji izbor filmov za tradicionalni maraton grozljivk. Ta bo v skoraj desetih urah ponudil pet grozljivk z družbenokritičnimi sporočili. Vstopnice za matinejo pa so že skoraj pošle.

O moškem, od katerega patriarhat zahteva preveč
Maraton, ki ga odpira Ječanje korejskega režiserja Hong Jin Naja pokaže, kaj se zgodi, ko se detektiv znajde v grozljivki, Berlinski sindrom avstralske režiserke Cate Shortland pa je zgodba o dekletu, ki si želi, da jo mesto prevzame, in se ji nato zgodi prav to - v mestu ostane ujeta. Sledila bo filmska klasika z začetka osemdesetih let 20. stoletja: Izžarevanje Stanleyja Kubricka je po Štefančičevem mnenju mojstrovina, ki govori o moškem, od katerega patriarhat zahteva preveč, zato se zlomi.

Ker IMDb ni najboljša referenca za žanr grozljivk
Četrti bo na vrsti Mi smo mesto mehiškega režiserja Emiliana Roche Minterja, ki ga Marcel opisuje kot transgresivni film na ravni Pasolinijevega Saloja, zgodbo o koncu sveta, ki ga preživita brat in sestra. Štefančič opozarja na dokaj nizko oceno filma na IMDb, ki pa naj ne bi bil najboljša referenca za žanr grozljivk, saj naj bi bili ljubitelji te zvrsti filmov izjemno kritični.

Ob 4.45 bo maraton sklepal uvodni prizor filma Februar, prvenca Oza Perkinsa, atmosferične grozljivke, postavljene v internat, ki vztrajno krepi svoj srh in suspenz do šokantnega vrhunca.