Ključni element 'Sidovega mita' je to, da je bil tragičen konec neizbežen – Vicious je svojo usodo s sistematičnim uničevanjem sebe in okolice iz razočaranja nad praznostjo življenja zapečatil sam. Taka interpretacija propada donkihotskega upornika brez razloga (ki ni bil brez določene mere šarma) je seveda nabita s temačno romantiko in tudi razlog za epske razsežnosti, ki jih še danes pripisujejo njegovemu liku. Njegovi risarski poskusi iz mladih let razkrivajo nežno, ustvarjalno dušo. Foto:
Ključni element 'Sidovega mita' je to, da je bil tragičen konec neizbežen – Vicious je svojo usodo s sistematičnim uničevanjem sebe in okolice iz razočaranja nad praznostjo življenja zapečatil sam. Taka interpretacija propada donkihotskega upornika brez razloga (ki ni bil brez določene mere šarma) je seveda nabita s temačno romantiko in tudi razlog za epske razsežnosti, ki jih še danes pripisujejo njegovemu liku. Njegovi risarski poskusi iz mladih let razkrivajo nežno, ustvarjalno dušo. Foto:
Sid Vicious
Januarja 1978, ko jih v Angliji res nihče ni več hotel najeti za nastop, se je skupina podala na turnejo v ZDA. Tisti Američani, ki so za Sida že slišali, so poznali predvsem njegovo javno podobo nasilneža - in njihova pričakovanja si je nadvse prizadeval izpolniti. Turneja je bila za skupino kaplja čez rob. V San Franciscu, pred največjim občinstvom, kar so jih kdaj imeli, je Johnny Rotten občinstvo vprašal: 'Imate kdaj občutek, da so vas pretentali?' Naslednji dan je dal odpoved in skupine je bilo kmalu zatem konec.
Ponekod je Sidovo ustvarjanje daljni odmev Salvadorja Dalija in njegovih slonov na 'dolgih, členkastih, skoraj nevidnih nogah poželenja', kot je motiv opisal španski nadrealist. Spomnimo se samo antologijske slike Sen, ki ga povzroči let čebele okrog granatnega jabolka tik pred prebujenjem (1944).
Eni izmed risb je Sid dodal še seznam svojih najljubših pesmi v tistem času.
Z The Sex Pistols je Vicious v živo prvič nastopil aprila 1977.

"V življenju sem ljubil samo steklenico in ogledalo," je v nekem intervjuju o svojem življenju pred Sex Pistolsi zatrdil Sid Vicious. A zdi se, da je punkzvezdnik, ki je dočakal le 21 let, ljubil tudi čopič. Šele pred kratkim za javnost razkrite Sidove risbe, ki so večinoma nastale, ko je hodil na srednjo šolo v londonski četrti Hackney, je njegov biograf Alan Parker zdaj zbral pod skupnim naslovom Sid Vicious' Book of Artwork; zbirka naj bi na dražbi prinesla okrog štiri tisoč funtov.

"Poseben" le kot talentiran dijak
Parker ocenjuje, da so risbe verjetno nastale kot del obvezne domače naloge, ko je imel Vicious (takrat je bil seveda "samo" John Simon Beverley) približno petnajst let. "Večinoma gre za akvarele in skice, ki pa razkrivajo čisto drugačno podobo Sida Viciousa od tiste, ki se je vtisnila v našo skupno zavest. Takrat ni izstopal kot problematičen otrok, kvečjemu kot likovno nadarjen fant," je komentiral biograf. "Mislim, da je bil pod vsem skupaj prijeten fant, tudi v poznejših letih, ampak treba je bilo - tako kot pri večini ljudi - pogledati pod pročelje, da si to videl."

Pod "vsem skupaj" Parker seveda misli Sidovo "kariero" zlorabe drog, ki je verjetno zakrivila tudi smrt njegovega dekleta, Nancy Spungen, ga nekajkrat spravila za zapahe in nato 2. februarja 1979 s prevelikim odmerkom heroina še v grob.

Od naivnih risbic do nadrealističnih prebliskov
Sidova mama Ann Beverley, ki se "rekreativnim drogam" v mlajših letih ni izogibala (sinu naj bi priskrbela celo drugorazredni heroin, s katerim se je 'zadeval' v zadnjih dnevih svojega življenja), je fantove risbe hranila vse do svoje smrti leta 1996. Sid se je loteval najrazličnejših tematik: nekje je naslikal mošejo z rdečim sončnim zahodom v ozadju, drugič se je lotil "dalijevske" lebdeče glave, ki na dolgih, pajkovskih nogah tava skozi opustelo pokrajino.

Mladi Sid si je brundal The Supremes
Še najverjetneje bo za zbiralce glasbene zapuščine zanimiv seznam pesmi, nakracan z rdečim črnilom: mladi Vicious je med drugim dopisal skladbi Ride a White Swan (T-Rex) in, kako zelo nepunkovsko, It's Wonderful to be Loved by You (Jimmy Ruffin) ter Stoned Love (The Supremes). Celotna knjiga bo šla pod kladivo v Londonu v ponedeljek, skupaj s pogodbo za zadnji koncert Sex Pistolsov leta 1978, ki jo je podpisal Vicious. Ta košček glasbene zgodovine bo po napovedih prinesel okrog 3.500 funtov.

Poimenovan po zlobnem hrčku
John Simon, ki je odraščal samo z ne preveč odgovorno materjo, je bil pri iskanju družbe in zabave pogosto prepuščen lastni iznajdljivosti; njegovi prvi vzorniki so bili David Bowie, Roxy Music in T-Rex. Leta 1975 se je v šoli spoprijateljil z Johnom Lyndonom, ki ga je (po na prvi pogled neškodljivem hrčku Sidu, ki je nekoč Johnovemu očetu odgriznil za grižljaj roke) krstil za Sida Viciousa (temu ime menda niti ni bilo preveč všeč). Lyndon in Vicious sta občasno na postajah podzemne železnice igrala za denar in se s prijatelji shajala v raznih zapuščenih zgradbah.
Ko se je Lyndon kot Johnny Rotten pridružil Sex Pistolsom, je bil Sid njihov največji oboževalec; njegovo skakanje na mestu, da bi bolje videl na oder, se je prijelo celo kot nov ples ("the pogo"). Tista prva leta je bil znan predvsem po svojih izpadih: na koncertu skupine Damned je proti odru zalučal steklenico, ki se je razbila in naj bi na trajno poškodovala oko nekega dekleta; drugič je nekega glasbenega novinarja pretepel z zarjavelo verigo. Februarja 1977 so Sex Pistols iskali zamenjavo za Glena Matlocka in Rotten je seveda predlagal svojega prijatelja, ki sicer ni znal igrati na kitaro, a je že bil primerno razvpit in pripravljen se učiti.

Sama forma, bolj malo vsebine?
In čeprav Sex Pistolsom nihče ni nikoli pripisoval bleščečih glasbenih veščin, so vsi vsaj znali igrati na svoja glasbila – vsi razen Viciousa, ki se je na začetku sicer trudil z baskitaro, a sta ga instantna slava in zasvojenost kmalu iztirili. Ne samo da glasbeno ni bil nadarjen – (skoraj) nobene vloge ni imel niti pri drugih ključnih vidikih ustvarjanja skupine; za večino spornih besedil in uporniške drže Pistolsov gredo zasluge Johnnyju Rottnu. Njegov zdrs v (samo)uničenje pa je seveda zapečatila zveza z Nancy Spungen, za katero vemo, kako se je končala: 12. oktobra 1978, ko se je Sid iz 'zadrogirane' omotice zbudil v njuni sobi hotela Chelsea, je Nancy v luži krvi mrtva ležala v kopalnici. Čeprav se dogodkov prejšnjega večera in noči ni spominjal, je zločin pozneje priznal ter bil aretiran.
Potem ko je založba Virgin plačala varščino, je poskušal narediti samomor, zato so ga hospitalizirali. 9. decembra je bil zaradi pretepa v baru (z bratom Patti Smith) spet aretiran. Ko se je dva meseca pozneje znašel na prostosti, se je zadel s heroinom. Še isti večer je vajo ponovil in prihodnji dan so ga našli mrtvega.
Zasijali in (pre)hitro pregoreli
V svoji kratki, a burni karieri so The Sex Pistols izdali en sam album, ki pa je spremenil zgodovino rocka. Čeprav niso bili prvi punk-rockerji (ta čast gre The Stooges), so bili najglasnejši in (vsaj na videz) najnevarnejši. Never Mind the Bollocks je ena najglasnejših, brutalnih in izzivalnih zavrnitev ne le vsega dotedanjega rokenrol izročila, ampak sveta, ki, kot poje Rotten v God Save the Queen, ni ponujal nikakršne prihodnosti.