Pisalo se je leto 1978, ko so se v Düsseldorfu pod imenom Deutsch Amerikanische Freundschaft oziroma DAF povezali Gabriel "Gabi" Delgado-López, Robert Görl, Michael Kemner, Wolfgang Spelmans in Kurt "Pyrolator" Dahlke. Zadnjega je v naslednjem letu zamenjal Chrislo Haas. Ni pa trajalo dolgo, da se je DAF oklestil do dvojca, sestoječega iz pevca Delgado-Lópeza ter Görla na tolkalih in elektronskih instrumentih.
Gre za eno svojevrstnih nemških zasedb, ki ostaja zvesta elektropankovski estetiki in sporočilu. Večinoma se DAF poleg skupin Kraftwerk in Can navajata kot ena najvplivnejših ustvarjalcev v sferi nemške elektronske glasbe. Med drugim je legendarni radijec John Peel označil Delgado-Lópeza in Görla za botra tehnoglasbe.
"Še vedno sva dvojec, ki pride na oder s svojimi vnaprej pripravljenimi sekvencami, jaz v živo igram bobne, Gabi pa poje ‒ tako kot v 80. letih," je za MMC povedal Görl. Delgado-Lópezova ‒ kdaj tudi infantilna ‒ besedila pogosto odsevajo ideološke in politične zablode, neredko pa imajo opravka tudi z intimno, seksualno sfero. Z vmesnimi predahi in nekaj samostojnimi izdajami vozi tandem svojo zgodbo že več desetletij ‒ nemara pa se po 16 letih obeta tudi nov album.
Pred nastopom Deutsch Amerikanische Freundschaft na sklepnem večeru festivala Elevate v Gradcu smo se na kratko pogovarjali z Robertom Görlom.
Zgodba DAF sega na konec 70. let preteklega stoletja v Düsseldorfu, ki je za nemške razmere sicer precej majhno mesto, vendar pa se ponaša s slovito akademijo umetnosti. Je bila takratna düsseldorfska glasbena scena kakor koli v stiku s tamkajšnjo uveljavljeno umetniško sceno?
Konec 70. let preteklega stoletja je bil pank velika nova glasbena scena v Düsseldorfu. Takrat je bil tukaj razvpiti pankovski klub Ratinger Hof, kjer smo se vsi družili. Tam so bile poleg DAF ustanovljene tudi zasedbe Fehlfarben, Syph, Male, Krupps in Der Plan. Düsseldorfska akademija umetnosti je bila tik za vogalom. Umetniki, na primer Joseph Beuys, Jörg Immendorff ali Imi Knoebel, so bili pogosto tudi v Ratinger Hofu in dejansko je obstajala ta povezava z umetniško sceno. Skupno nam je bilo prepričanje, da se mora vse spremeniti.
Je na vaše ustvarjanje kakor koli vplivalo to, da tudi slavni Kraftwerk prav tako prihajajo iz Düsseldorfa?
Kraftwerk prihajajo z druge strani Rena in so bili le redko v Ratinger Hofu. Lahko bi celo dejali, da jih pankovska scena niti ni kaj pretirano marala. Njihova glasba je bila sterilna, predobro producirana, skorajda zadrgnjena. Tako, da ne ‒ z njihove strani ni bilo nikakršnega vpliva.
Z izjemo albuma 1st Step To Heaven iz leta 1986 imajo vse vaše izdaje besedila v nemškem jeziku. Čemu ta odločitev?
V nekem obdobju ni nihče več hotel peti v angleščini! Angleški jezik je predolgo prevladoval v popglasbi, kar je po moje popolnoma deplasirano! Pravzaprav pa ‒ zakaj se ne bi izražali v svojem jeziku?
DAF-u ni bilo nikoli tuje ukvarjanje z ideološkimi vprašanji. Se je to kaj spremenilo od začetkov zasedbe do uvodnih let 21. stoletja?
Vedno sva želela ljudem posredovati slike. Nikoli nič dokončnega, vselej nekaj spodbudnega. Ob tem pa sva vselej želela ljudi tudi izzvati, da se predramijo iz svojih siceršnjih vzorcev. Tudi danes.
Spremljate današnjo glasbeno sceno in bi v tem primeru navedli katerega izmed aktualnih glasbenikov ali skupin, ki se vam zdijo zanimivi?
Pravzaprav nisem nikoli sledil glasbeni sceni. Na primer tudi v okviru pankovskih voda se mi je zdel kitarsko usmerjen pank precej medel, sploh nimam nobenih najljubših skupin. Res je, da sem bil pri, recimo, petnajstih letih oboževalec nekaterih skupin in glasbenikov, kot so The Beatles, Jimi Hendrix, Led Zeppelin, Abba, The Doors in nekateri drugi. Potem ko sem dal skozi štiriletno glasbeno izobraževanje, sem prišel do spoznanja, da želim ustvarjati svojo glasbo.
DAF je na sceni že več desetletij, skozi katera se tehnologija seveda nenehno razvija, kljub vsem tem letom pa vendarle ostajate zelo zvesti svojemu zvoku ...
Tehnologija je za naju z Gabijem zmeraj imela veliko vlogo. Na začetku je bila za kratek čas v igri zgolj konvencionalna oprema, vendar se je zelo hitro porodila želja po uporabi izključno elektronskih instrumentov, izvzemši set akustičnih bobnov, ki sva jim še danes zvesta. Kombinacija trde elektronike in bobnov, ki jih igra človeško telo ‒ to je DAF. In da! Še zmeraj zmeraj uporabljam svoja izvorna korga ‒ MS20 in SQ10 ‒, ki ju imam vse od leta 1978. Zame sta pač naravnost najboljša!
Kaj pa nastopi v živo? Se ti kaj spreminjajo skozi čas?
Če pridete danes na koncert DAF, boste doživeli prav tak koncert, kot bi ga v zgodnjih 80. letih. Še vedno sva dvojec, ki pride na oder s svojimi vnaprej pripravljenimi sekvencami, jaz v živo igram bobne, Gabi pa poje ‒ tako kot v 80. letih. Seveda sčasoma posodabljava seznam izvajanih pesmi. Za konec naj omenim še, da se letos morda obeta celo snemanje novega albuma ...
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje