Dokumentarec v produkciji RTV Slovenija, ki ga je režiral Dušan Moravec, je nedavno doživel premiero v Kinu Šiška, njegovo prvo predvajanje na Televiziji Slovenija pa je napovedano v jeseni.

Od Tehnike ljudstvu do Električnih sanj
Nastanek filma je zakrivil glasbeni novinar Gregor Bauman, ki je torej avtor ideje in scenarist Električnih sanj. In kot pove sam o njegovem nastanku, je "film pravzaprav izšel iz drugega filma, in sicer iz dokumentarca Tehnika ljudstvu, ki ga je pred leti snemal moj prijatelj Jaka Terpinc. Ko mi je razložil, o čem govori ta njegov film, me je povprašal, katero glasbo bi mu priporočil za njegovo opremo. Še preden mu je uspelo končati vprašanje, sem izstrelil: 'Brez Mihe Kralja ni tega filma'. Odkrito povedano, sem se hkrati vprašal, ali je ta človek še sploh živ." K sreči je splet potrdil, da je danes 68-letni Miha Kralj fizično še kako prisoten med nami in tudi še zmeraj glasbeno dejaven.

"Nekje v zadnjih mesecih leta 2015 je sledilo snidenje z njim, na katerem se je strinjal z uporabo njegove glasbe v filmu Tehnika ljudstvu. Takrat sem prišel na idejo, da bi posneli dokumentarec o njem. Njegovo ime se je z leti pozabilo, dandanes nastopa predvsem na nedeljskih plesih za seniorje, je pa vendarle med drugim avtor albuma Andromeda. Takrat sem poklical Domna Caharijasa, urednika na časopisu Dnevnik, za katerega tudi pišem, ali bi opravil intervju s Kraljem. Lahko rečem, da bil pravzaprav Caharijas tisti, ki je naredil ta pomemben preskok do realizacije projekta. Med transkripcijo intervjuja pa se je začel pred mano razgrinjati scenarij za dokumentarec," opiše Bauman začetne korake pri nastajanju filma.

Nato je bilo na vrsti oblikovanje ekipe in odobritev produkcije. "Leto prej sem na filmskem festivalu v Motovunu spoznal Dušana Moravca, ki smo ga angažirali za režijo, in potem ko sem uredniku dokumentarnega programa na Televiziji Slovenija Andražu Pöschlu pokazal sinopsis scenarija, je bilo snemanje odobreno."

Počasni posnetki poletov klicali po Andromedi
Ustvarjanje Mihe Kralja je bilo že v preteklosti na več načinov povezano z RTV Slovenija, v nekaterih pogledih se je tako tudi zasidralo v zavesti širše javnosti, čeprav ta morda ni poznala njegovega imena. Govor je seveda tudi o Planici, mimo katere tukaj nikakor ne moremo, saj so prenosi tamkajšnjih tekem Kraljevo delo ponesli v svet. "Režiser Stane Škodlar je bil tisti, ki je pravzaprav znal uporabiti pravo glasbo za tovrstno televizijsko vsebino. Bil med prvimi na mojem seznamu potencialnih sogovornikov in tako ga je tudi mogoče videti v dokumentarcu, vendar je žal umrl še pred dokončanjem filma, ki se ga je zelo veselil. Z Miho Kraljem se prej sploh nista poznala in sta se šele med snemanjem osebno seznanila."

Kot pove Stane Škodlar v filmu, so bili počasni posnetki poletov, ki so presegli 200 metrov, tisti, ki so ju z glasbenim opremljevalcem Ilijo Šurevom napeljali k razmišljanju, da jih je treba oplemenititi z zanimivo glasbo. Šurev mu je prinesel nekaj predlogov in tako je padla odločitev za Andromedo. "Izvedeli smo tudi, da so takrat v stik s Škodlarjem stopili Norvežani, ki so želeli uporabiti dotično Kraljevo skladbo, ta pa je nato dosegla precejšnjo popularnost na Norveškem in drugih skandinavskih državah. Do snemanja našega dokumentarca niti Miha Kralj ni vedel tega. Pozneje smo izvedeli še zanimivo dejstvo, da je bil Škodlar tudi sam glasbenik," še pove Bauman.

Miha Kralj, avtor cerkveno zveneče glasbe?
Sicer pa je Kraljev prelomni album, prav tako naslovljen Andromeda, izšel leta 1980, zaradi takratnega režima pa njegov nastanek ni šel popolnoma gladko. Kralj je namreč material sprva nesel na Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana, kjer so ga brez oklevanja zavrnili, saj so menili, da je slišati kot za tisti čas ne prav sprejemljiva cerkvena glasba. Nato se je obrnil na vodjo založbe Helidon Vilka Ovsenika, ki ga je napotil na takratnega predstavnika RTV-ja Beograd v Ljubljani Borisa Kovačiča.

Zgodba se je naenkrat spremenila, kot bi obrnili ploščo, saj je bil Kralj v enem dnevu obveščen, da bodo izdali album. In tako je po lastni izbiri dobil na voljo studio Akademik s tonskim mojstrom Mirom Bevcem. V Jugoslaviji so nato prodali 21 tisoč izvodov albuma Andromeda, znano pa je, da so ga v državah Beneluksa in v Rusiji ter na Švedskem prodali v 15 tisoč izvodih. Po Andromedi je Kralj izdal še albuma Odyssey v letu 1982 in tri leta pozneje Electric Dreams, po katerem nosi naslov tudi ta dokumentarni film.

Sveža, posebej za dokumentarec ustvarjena glasba
Ena izmed značilnosti, ki odlikujejo dokumentarec Električne sanje, je nedvomno fotografija, za katero je zaslužen Jurij Nemec, ki je bil tudi glavni snemalec. Kot pove Bauman, mu je to kot avtorju filma, ko je bil ta enkrat posnet in torej v fazi postprodukcije, omogočilo, da se je sam posvečal samo še njegovi dramaturgiji. V filmu pa je mogoče slišati tudi nekaj glasbenega materiala, ki ga je Kralju ustvaril posebej za to priložnost. "Pojavi se vsaj šest ali sedem sekvenc, napisanih prav za potrebe filma, ko je ta bil že posnet. Svež glasbeni material spremlja na primer prizore, posnete v Münchnu in celovškem Eboardmuseumu, ter nekatere arhivske posnetke."

Prejkone neznani avtor več uspešnic
"Najzanimivejši segment snemanja je bilo zame spoznavanje Kraljeve glasbe tako rekoč za nazaj. Sicer vsi nekako vemo, da je avtor slavne pesmi Sava šumi, vendar nihče ni znal povezati njegovega obraza s to uspešnico. Sicer sem vedel, da so njegove na primer tudi Zemlja kliče SOS, Halo, Nataša ali pa Sezona senc, ki jih je napisal za zasedbo Prah, kar spada že bolj v sfero popularne glasbe," pravi avtor filma.

Šlo je za obdobje konca 70. oziroma začetka 80. let preteklega stoletja, obdobje političnih sprememb in tehnoloških novosti ter razcvetanja slovenske popkulture in zanimanja zanjo. "Odraščal sem namreč v časih, ko smo mladi spremljali lestvico Stop Top 20 in si redno na kasete snemali glasbo z radia. Med nastajanjem filma smo torej za nazaj ugotavljali tudi za mnoge reklamne džingle, da je Kralj njihov avtor. Pri tem je zelo zabavno to, da se za nekatere niti sam ni več spomnil, da jih je on ustvaril, saj je ne le ustvaril toliko glasbe, ampak so mu je prav tako drugi veliko pokradli skozi leta. In s tega vidika je tragična figura, saj tako rekoč ni videl denarja za marsikatero svoje delo."

Šele zdaj odkrivamo zgodovino
Tudi skladatelj in aranžer Dečo Žgur v dokumentarcu pravi, da pravzaprav v povezavi s Kraljevo glasbo zdaj odkrivamo zgodovino. Nekatere stvaritve, ki so se skozi leta pogosto predvajale, so postale zimzelene, sicer pa je spadal med bolj kot ne zapostavljene glasbenike, tako pri občinstvu kot pri tistih, ki so ustvarjali medijski program. "Veseli me, da je dokumentarec - če se izrazim tako rekoč v narekovajih - povezal vso to zakladnico glasbe z obrazom oziroma imenom, ki je bilo vsa ta leta zelo nepravično spregledano v slovenski in tudi širši popkulturi," na koncu doda Bauman.