Godbeništvo ima pri nas bogato in dolgo tradicijo. V Sloveniji je več kot sto nepoklicnih godb, v katerih amaterski in poklicni glasbeniki različnih starosti in različnih poklicev igrajo na pihala, trobila in tolkala. Poznamo jih vsi, saj jih lahko vidimo in slišimo ob številnih priložnostih, kot so prazniki, različni sprevodi, veselice, poroke in tudi pogrebi.

Kulturno udejstvovanje starejše generacije močno pripomore k celotnemu kulturnemu življenju in ustvarjalnosti vse družbe. Dejavno vključevanje starejših v kulturo je pozitivno za posameznika in družbo, zato ga je treba spodbujati in mu za to zagotavljati možnosti.

V Sloveniji imamo sedem veteranskih godb. Njihov bistveni namen je povezovanje starejših godbenikov različnih godb na posameznem območju. Toda pri tem ne gre za konkurenco zdajšnjim godbam, ampak za svojevrstno nadgradnjo godbeništva predvsem z druženjem in seveda tudi muziciranjem vseh, ki jih ljubezen do glasbe in muziciranja spremlja že vse življenje. Kajti kot pravijo, glasbenik nima birokratske meje, kdaj se mora upokojiti in odložiti inštrument.

Kot je prepričan Bojan Burnik iz veteranske sekcije Mengeške godbe, bi bilo veliko glasbenikov prikrajšanih za uživanje ob muziciranju, če ne bi imeli veteranskih godb. "Vsak glasbenik si namreč želi igrati do smrti, če le zmore. Pa ne le igrati, tudi nastopati. Enostavno ne moreš čez noč prekiniti življenjskega sloga, v katerem sta imela muziciranje in nastopanje velik, včasih večinski del."

Veteranska godba v Velenju je prva veteranska godba, ki je zaživela pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Letos praznujejo že 15-letnico delovanja. Zadnja tri leta jih vodi akademska glasbenica, oboistka Tanja Petrej, ki je z veseljem sprejela nov izziv, saj zdaj vodi kolege glasbenike, ki so jo še kot dekletce vpeljali v svet godb, v svet glasbe, v katerem zdaj deluje kot profesionalna glasbenica. Prepričana je, da godbenik veteran postaneš takrat, ko kakovost igranja ni več eno in edino merilo za nadaljnje glasbeno ustvarjanje: "Najpomembnejše merilo za igranje v veteranski godbi je velika želja, da ohraniš, kar si se v življenju naučil v glasbi in te je vse življenje razveseljevalo, ter da lahko s svojim igranjem še naprej razveseljuješ ljudi!"

Na nastopih izvajajo koračnice in valčke, torej glasbo, ki je že vso zgodovino posebnost godbeništva in godbenih nastopov. Godbe so bile namreč namenjene igranju ob posebnih slavnostih in druženjih, na katerih je godba s svojim programom skrbela, da je vsak dogodek omogočil občinstvu doživetje, kot ga je v danem trenutku potrebovalo. Posebno težo dajejo godbeništvu skladbe slovenskih avtorjev in skladbe iz bogate slovenske glasbene tradicije.

Tudi v Ljubljani so se leta 2005 v Godbi ljubljanskih veteranov prvič zbrali po srcu še vedno mladi godbeniki, zaljubljeni v glasbo. Od takrat je Godba dobila še džezovsko sekcijo, pred desetimi leti pa tudi bolj komorno zasedbo, kvartet klarinetov. Ko je Milan Pavliha prijatelje Dušana Sodjo, Matevža Mercino in Marka Lednika nagovarjal k igranju na svoji obletnici poroke, še ni vedel, da nastop kvarteta klarinetov ne bo samo enkraten dogodek. Tudi oni k delu pristopajo zelo profesionalno. Vaje so dolge in intenzivne. Tega so glasbeniki vajeni, saj sta Matevž Mercina in Marko Lednik profesionalno igrala v Simfoničnem orkestru RTV, Slavko Goričar pa v Simfoničnem orkestru Slovenske filharmonije ter SNG-ju Opera in balet Ljubljana. Ob tem so igranje klarineta tudi poučevali na srednji glasbeni šoli oziroma glasbeni akademiji.

Bojan Burnik povzema mnenja številnih veteranov glasbenikov, med katerimi so se v letih in desetletjih stkala številna prijateljstva, ko pravi, da je po končani karieri in upokojitvi "lepo biti del nečesa, čutiti, da nečemu pripadaš, kar je zelo pomemben občutek. To je poleg glasbe verjetno tudi eden glavnih razlogov, zakaj igramo."

Godbeniki veterani dokazujejo, da je glasba vseživljenjsko učenje. Zato se pridno udeležujejo tedenskih vaj in z dirigentom pripravljajo nove programe za nove nastope. Če želijo ubrano zaigrati, je treba pač vaditi. Tega se kot dolgoletni glasbeniki vsi dobro zavedajo.

"Vsekakor je treba tudi garati. Pred epidemijo smo imeli v mengeški veteranski godbi tudi 40 nastopov na leto; zdaj jih je sicer pol manj, a še vedno veliko igramo – zadnje mesece smo bili vse sobote zasedeni. Za nastope pa se je seveda treba pripraviti, vaditi tudi doma, ne le na rednih tedenskih vajah, saj nekateri instrumenti zahtevajo natrenirane mišice. Glasba je vseživljenjsko učenje, znanje je treba obnavljati in ponavljati," je prepričan Bojan Burnik.

Toda na vaje radi hodijo, saj se ob tem tudi družijo in poklepetajo, ta druženja pa so najlepša popolnitev njihovega prostega časa. Dodajajo, da delajo bolje, če je vzdušje na vajah veselo, zabavno in polno smeha. In ker je glavno merilo za vključitev v njihovo godbo ljubezen do glasbe in igranja, so poleg profesionalnih in ljubiteljskih glasbenikov med njimi tudi samouki in priučeni glasbeniki. "V našem orkestru so tudi bolni ljudje, invalidi, imamo tudi gospoda z demenco, in zanimivo je opazovati, kako sicer v minuti pozabi, katere note si mora pripraviti, tako da mu pri tem pomagamo, ko pa prime svojo trobento in zaigra, igra, kot je vedno znal – not pač ni pozabil. In ob tem se vsakokrat zavem, kako lepo glasba vpliva na človekovo telesno in duševno zdravje," dodaja Tanja Petrej.

Vključevanje v veteranske godbe ima močan socializacijski pomen, saj omogoča uveljavljanje tudi tistim družbenim skupinam in posameznikom, ki v vsakdanjem delovnem in družbenem okolju ne dosegajo osebnega zadoščenja in potrditve ali pa so zaradi bioloških, starostnih ali zadnje čase ekonomskih razlogov odrinjeni na obrobje. Zato tudi veteranske godbe pomembno pripomorejo h kakovosti življenja starejših in njihovi socialni vključenosti.