Na nastopih je Dylan namreč izpustil obe svoji antologijski protestni pesmi iz obdobja vietnamske vojne, Blowin' in the Wind ter The Times They Are A-Changin', ter po mnenju nekaterih komentatorjev s tem podlegel cenzuri komunističnih oblasti v obeh vzhodnoazijskih državah.

Teh pesmi, ki ju je posvojilo ameriško mirovniško gibanje proti vietnamski vojni v 60. in prvi polovici 70. let, ni bilo na repertoarju niti v Hošiminhu, najbolj "zahodnjaškem" vietnamskem mestu, niti v Pekingu, ena pa je manjkala tudi na koncertu v Šanghaju. Na dveurnem nastopu v Pekingu je menda množico, ki jo je, kot je v njegovi navadi, nagovoril le takrat, ko je predstavil svoj bend, na noge spravil predvsem s pesmima Like a Rolling Stone in All Along the Watchtower.

Sramota? Nenačelnost? Razprodaja idealov?
Po mnenju vodje azijske podružnice organizacije za človekove pravice Human Rights Watch Brada Adamsa to kaže, da je Dylan popustil cenzuri kitajskih in vietnamskih oblasti, saj naj bi mu te "ukazale, kaj naj poje", in zato bi ga "moralo biti sram". Adams je še dodal, da je "to jasno sporočilo njegovim oboževalcem v Vietnamu, da ima komunistična partija vpliv tudi na heroje ameriških civilno-družbenih gibanj".

Še posebej strupena je bila kolumnistka New York Timesa Maureen Dowd. "S tem, da je trubadur protestnih pesmi odpotoval v deželo, kjer vlada diktatura, in nato tam teh himen ni odpel, se je prodal še huje kot Beyoncé, Mariah ali Usher, ki s serenadami za Gadafijevo družino na kup grabijo milijone, še huje kot Elton John, ki v zameno za kup denarja poje homofobom na četrti poroki Rusha Limbaugha," je v kolumni z zgovornim naslovom Blowin’ in the Idiot Wind zapisala Dowdova, ki jo je še posebej razburilo, da Dylan ni spregovoril o kitajskem preganjanju in zapiranju aktivistov in umetnikov, med katerimi se je nedavno znašel tudi sloviti Aj VejVej.

Zakaj nenadoma tako presenečenje?
Kot so povedali pri podjetju Saigon Sound System, ki je skrbelo za promocijo koncerta v Vietnamu, je bil eden izmed pogojev za koncert vnaprejšnja predložitev seznama pesmi oblastem - in ta pogoj so organizatorji sprejeli. Prodana naj bi bila približno polovica od 8000 vstopnic po približno 35 evrihv, kar je sicer povprečna vietnamska mesečna plača.

Koga sploh še zanimapolpretekla zgodovina?
Eden izmed obiskovalcev koncerta, vietnamski veteran Chuck Searcy, je dejal, da je Dylan Vietnamcem znan predvsem kot pomemben mednarodni ustvarjalec, in ne toliko kot avtor pesmi, znanih po svoji protivojni tematiki. Približno polovica 86-milijonskega Vietnama je mlajša od 30 let in nima politične povezave z obdobjem Dylanovega vzpona med zvezde, opozarja Searcy.

Dylanov nastop v Vietnamu je sledil marčevskima koncertoma ameriške fantovske skupine Backstreet Boys, ki naj pritegnila precej več, približno 30 tisoč obiskovalcev.

Nikoli ni hotel biti mesija folkrocka
Dylan, ki je na svoji "neskončni turneji", The Never Ending Tour, že od leta 1988, je avtorske pravice za svoje najbolj ikonične pesmi že večkrat "posodil" v komercialne namene (Times They Are a-Changin je prvič prodal računovodskemu podjetju Coopers & Lybrand, leta 1996 pa Montrealski banki), se pojavil v oglasu za Victoria's Secret in izdal (po splošnem mnenju) obupen božični album. Na Kitajskem najbolj pogrešanih pesmi pa na svojih koncertih zadnje čase tako ali tako skoraj nikoli ne igra. Sam je že večkrat poudaril, ni samega sebe nikoli videl kot folk preroka ali dežurnega oponenta isteblišmentu, češ da mu gre ob "kulturnem blebetanju" na bruhanje. "Zelo malo sem imel skupnega in še manj sem vedel o generaciji, katere glas naj bi bil," je zapisal v svoji avtobiografiji Chronicles.