Tri naslovnice NME-ja, ki ponazarjajo različna poglavja v glasbi: The Slits (1978), Amy Winehouse (2011) in Pulp (1996). Foto: NME
Tri naslovnice NME-ja, ki ponazarjajo različna poglavja v glasbi: The Slits (1978), Amy Winehouse (2011) in Pulp (1996). Foto: NME
NME
Veliko britpopovsko "vojno" med Oasis in Blur je NME samo še podpihoval; leta 1995 so imeli naslovnico na temo "spopada težkokategornikov", ko sta avgusta sočasno izšla singla Country House in Roll With It. Foto: NME
NME
Revija se je pod pritiskom znašla s prihodom novega tisočletja, ko se je glasba preselila na splet in so ljudje predloge za poslušanje začeli iskati drugje, denimo na Spotifyju. Foto: NME
NME je imel v preteklosti več kot 300.000 prodanih izvodov, z naslovnimi in drugimi zgodbami je bila celo povod za nastanek ali razpad skupin (ključno vlogo je imela, denimo, pri širjenju glasu o Oasis in The Smiths). Toda število kopij, ki je dejansko krožilo med bralci, je dolga leta vztrajno padalo. Foto: NME

Revija NME, ki je bila stalnica britanskih kioskov vse od leta 1952, je obupala v boju za preživetje v tradicionalnem formatu. Spletno stran NME.com bo odslej spremljala digitalna platforma NME Audio, ki bo med drugim ponujala tudi dve novi glasbeni postaji, NME1 in NME2.

NME – revija se je uradno imenovala New Musical Express, a je bila tako prepoznavna, da celega naslova ni bilo več treba izpisovati – je zaradi hitro padajočih tiskanih naklad že več let iskala nov model, ki bi se prijel med bralci. Od septembra 2015, ko je število kupcev padlo pod 15 tisoč, je bila NME brezplačna revija, ki so jo delili na študentskih kampusih, na postajah in pred trgovinami. Vsakokratna naklada je bila 300 tisoč izvodov, financirali pa so jo s prodajo oglasnega prostora. Tudi ta pristop se dolgoročno očitno ni obnesel – vseeno pa podjetje Time Inc., ki je revijo izdajalo, poudarja, da bodo priložnostne številke izhajale še naprej.

Znamko bodo skušali obdržati v digitalni sferi
"NME je ena od najbolj prepoznavnih znamk v britanskih medijih in naš prehod na brezplačno revijo je pripomogel k največji obiskanosti spletne strani nme.com doslej," je v imenu korporacije Time izjavil Paul Cheal, vodja glasbenega oddelka. "Hkrati pa smo se morali spoprijemati z vse višjimi produkcijskimi stroški in zelo konkurenčnim trgom za oglaševanje v tisku. Zdaj smo na žalost dosegli točko, ko niti brezplačna revija ni več finančno smotrna. Odslej bomo svoj trud in naložbe usmerjali v digitalni prostor in tako zagotovili stabilno prihodnost za to slavno znamko." (Mimogrede, Time je nedavno odkupilo podjetje Epiris, zaradi česar je odstopil tudi dolgoletni urednik Mike Williams.)

NME je bil dolga desetletja najglasnejši in najpomembnejši glas na britanskem glasbenem področju, še posebej v žanrih rocka in indieja: v šestdesetih so na NME-jevih prireditvah nastopali Rolling Stonesi in Beatli, v sedemdesetih je bil NME glasnik punka in glam rocka z Davidom Bowiejem na čelu, v osemdesetih pa so promovirali synth-pop in zasedbo The Smiths. Devetdeseta so jezdila na valovih britpopa: "vojno" med Oasis in Blur je NME samo še podpihoval; leta 1995 so imeli naslovnico na temo "spopada težkokategornikov", ko sta avgusta sočasno izšla singla Country House in Roll With It.

NME je prostor na naslovnici odstopil neštetim domačim izvajalcem, bralcem na drugi strani Atlantika (ali Rokavskega preliva) pa je revija pomagala pokukati na britansko glasbeno področje. Čeprav je imel NME vedno močno konkurenco (taki sta bili, denimo, reviji Melody Maker in Sounds), pa je bil gotovo ena najprepoznavnejših publikacij v svojem žanru.

O NME-jevi vseprisotnosti veliko pove anekdote iz sredine devetdesetih. Za jubilejno številko je uredništvo celo vrsto pop- in rockzvezdnikov vprašalo, kaj je njihova prva asociacija na NME. Večina je odgovorila čisto preprosto: "Da je sreda" - na ta dan se je namreč revija pojavila v trafikah.

Zlati časi sedemdesetih
Bralci revije že v njenih zgodnjih letih so bili John Lennon, Malcolm McLaren in Marc Bolan, kot pisca pa sta se na njenih straneh pojavila Bob Geldof in Chrissie Hynde. Najvišja naklada je bila leta 1964 (307 tisoč izvodov), ko so ljubitelji glasbe pozorno spremljali vse podvige Beatlov in Stonesov. Za zlata leta revije so vseeno veljala sedemdeseta, ko je bil NME na čelu promocije punka in pozneje novega vala postpunkovskih skupin tipa Joy Division in The Smiths.