Deset dni je minilo od prvega nastopa zasedbe v Luzernu v Švici. London je bil izbran za četrti postanek Laibach na poti, ki se bo končala na predvečer nekdanjega dneva mladosti v Beogradu.

Koncert v znani dvorani Viillage Underground v londonski umetniški in visokotehnološki četrti Shoreditch je bil razprodan - na njem se je zbralo skoraj 1.000 obiskovalcev. V prvi vrsti: dobro, krepostno, občasno tudi zabavno, dosledno izveden performans. Vseeno pa koncert ni bil ravno tak, ki bi mu takoj pripisali "uau faktor" ali ga instantno proglasili za nekaj še ne slišanega ali pač nekaj še ne doživetega.

Toda vse to z razlogom. Vrnitev Laibach v London je bila prva po zgodovinskem nastopu najslavnejše slovenske glasbene zasedbe v Turbine Hallu ali v sprejemnici galerije Tate Modern aprila leta 2012. Pričakovati je bilo marsikaj. Dočakala pa se je le Laibachova sproščena refleksija dogajanja v popu. Navezujoč se na kultni status Laibach morda celo premalo - a z razlogom, zadostnim razlogom.

Nastop peterice, ki na koncertni turneji Spectre zastopa Laibach, je bil razdeljen na dva vsebinsko ločena dela: prvi je stregel pretežno nove uspešnice - in teh je presenetljivo veliko. Album Spectre je res zelo hitro pop ali "popiš", to pomeni, da cinično in sploh ne prikrito aludira na globoko malho EDM-popuspešnic ali power popa, dancepopa, torej na prevladujoč muzični mainstream. Laibach glasbeno-izvedbeno ostajajo pri ritmično gradurajočih epskih napevih, ki pa skoraj vsi po vrsti vključujejo nekakšne antiverze. Kanec zafrkancije je torej vcepljen v glasbeno in poetično tkivo.

Po petdesetih minutah pregleda novih - zadnja iz tega niza, to je bila pesem Resistance Is Futile - je naplavila celo pravo jazzy-funky sinkopo - kar ni nič čudnega, saj je poleg Luke Jamnika drugi klaviaturist v zasedbi zdaj Rok Lopatič, najbolj znan po delu v skupini Leeloojamais. Laibachov bobnar je Janez Gabrič, vokalista pa sta Mina Špiler in Milan Fras, že tri desetletja takoj prepoznavna Laibachova ikona.

Po desetminutnem odmoru se je koncert nadaljeval z vihravim, včasih tudi grobim synthpopom, ki je v nekaj kadencah zazvenel celo netipično prikupno - drugi del koncerta je čas za Laibachove največje pretekle uspešnice. V te so, seveda, pomešani tudi značilni industrijski zvoki. V tej maniri smo slišali včasih kar hudomušno prearanžirane skladbe B-Mašina, Brat moj, Under The Iron Sky ali pa Leben-Tod - kljub temu tudi ta, recimo mu kar best-of sklop, zaokroži nov napev See That My Grave Is Kept Clean.

Videoprojekcije v globini odra v prvem delu koncerta so zajemale iz abstraktnih podob in stiliziranih bližnjih posnetkov gorišč in podobnega, v drugem delu pa so med vizalijami prevladovali vložki iz bogate Laibachove videoknjižnice z arhetipsko vojno ali psevdonaciikonografijo, nekaj njih je bilo tudi igranih arhivskih filmskih kadrov, vsem obiskovalcem sta asociacije krepila tudi obdelana portreta Boba Dylana in Serga Gainsbourga, tudi ti dve posodobitvi sta bili videoprojekciji. Zelo duhoviti, a vseeno kar prepogosto izrabljeni so bili tudi vnaprej posneti moškobasovski nagovori občinstvu v slogu "roke gor" ali pa "vi ste najboljša publika, mi vas imamo radi" ali pa "leva stran naj zavpije hovhov, desna naj zavpije hovhov" in podobni.

Finale skoraj dveurnega - skoraj predolgega - nastopa so tri technouspešnice a la Laibach - nova Love On The Beat ter klasiki Tanz mit Laibach in nazadnje Das Spil Ist Aus. Večina občinstva v Village Undergroundu je bila takoj po koncu koncerta dobrovoljna in nasmejana, prav res.