V polnem klubu Lido, v mestnem predelu Kreutzberg, ki sprejme dobrih 1.000 obiskovalcev, so Laibach tokrat predstavili zadnjo ploščo obdelav fug Johanna Sebastiana Bacha z naslovom Laibachkunstderfuge.

Čeprav je kar nekaj privržencev pričakovalo udaren nastop, so tokrat Laibach, tako kot po navadi, presenetili - s komorno zasedbo petih mož z računalniki. Ker gre za izrazito elektronsko ploščo brez vokalnih intermezzov, je del občinstva ostal razočaran. Druga polovica pa se je krepko zavedala, da se Laibach s to ploščo zopet premika v polje čiste elektronike, ki je še najbližja drugi strani Bowiejeve elektronske plošče Low.

Ravno Low je bil prva plošča, ki jo je David Bowie posnel leta 1977 v Berlinu in zanjo rekel, „da sama govori zase“; to je bil njegov prvi izlet v čisto elektroniko. Ker je Berlin v marsičem prestolnica elektronske glasbe, je občinstvo razumelo, da se Laibach po sprevračanju popovskih ikon, kot so Beatles s ploščo Let it be in Rolling Stones v maxi singlu Sympathy for the devil, tokrat obrača h klasični glasbi. Odprto vprašanje torej postaja, kaj bo Laibach storil naslednjič. Ne morem se znebiti vtisa, da bi naslednji klasični glasbenik, ki bi ga Laibach interpretiral po svoje, lahko bil Ludvig van Beethoven ali pa Richard Wagner. Laibach tudi tokrat ne sledi trendom, marveč se z novo ploščo podaja v raziskovanje novega in poskuša diktirati trend.

Posebej v Berlinu, kjer se vedno bolj ustvarja vtis, da so rejvu in tehnu šteti dnevi in da prihaja čas nove elektronike. Zatorej je bila čisto upravičena jeza nekaterih obiskovalcev, da Laibach zvenijo kot Tangerine Dream. Toda ravno Tangerine Dream so bili poleg Kraftwerk najbolj izpostavljeni predstavniki elektronike že v sedemdesetih letih. Nova plošča skupine Laibach verjetno ni njihov najmočnejši izdelek, lahko pa bi bila temeljna prelomnica v ustvarjanju. Bomo videli. Za vse navdušence pa še podatek, da Laibachi jutri koncertirajo na Dunaju.

Andrej Košak