Festivalsko dogajanje se je začelo v klubu Cankarjevega doma z nastopom Victorja Déméja iz Burkine Faso, njegovemu nastopu je v Križankah sledila glasbena predstava Brane Završan poje Jacquesa Brela, v kateri je slovenski igralec po besedah obiskovalcev odlično interpretiral belgijskega velikana francoskega šansona, nato pa vrhunec večera (in za mnoge tudi festivala v celoti): koncert francoskega glasbenika Abda Al Malika, ki v svoje pesmi o uličnem kriminalu in (pretežno temnopoltih) mladeničih brez ciljev v francoskih predmestjih vpleta globoka moralna sporočila.

Abd Al Malik je slovenskemu občinstvu predstavil zgodbe iz francoskih predmestij, v enem od katerih - natančneje v strasbourskem Neuhoffu, kjer je začel rapati z ekipo New African Poets - je odraščal tudi sam. Glasbenik kongoškega rodu- v Kongu je tudi preživel nekaj let -, ki se je leta 1999 po težavni in tudi prestopniški mladosti spreobrnil v islam in ime Régis Fayette-Mikano spremenil v Abd Al Malik, si za skladbe pogosto "sposoja" tudi obliko šansona in prav s prepoznavnim zvokom harmonike v ozadju (navdihnil ga je prav veliki "Završanov" Jacques Brel) opozarja na nepravičnosti in težave francoske družbe, ki je v mnogih pogledih (to se kaže že v geografiji mest) strogo etnično razdeljena. A, kot opozarja Malik, ne smemo biti preveč pesimistični ali optimistični, ampak pošteni. "Najbolje, kar lahko narediš, da bi izboljšal svet, je, da izboljšaš sebe. In mislim, da imamo v Franciji vse pogoje, da to storimo," je nekoč povedal.

Malikova vse uspešnejša kariera ga ni ustavila pri študiju in diplomiral je iz klasike in filozofije. Kot mlad študent se je spogledoval z verskim fundamentalizmom, a se je po srečanju z maroškim šejkom, ki je postal njegov duhovni vodja in mentor, našel v sufizmu. Leta 1999 se je poročil s francosko-maroško pevko r & b-ja Wallen in leta 2001 se jima je rodil sin Muhammed.

Malik je leta 2004 skoraj sočasno s knjigo Qu’Allah bénisse la France (Naj Alah blagoslovi Francijo) izdal album Que Dieu bénisse la France (Naj Bog blagoslovi Francijo). V obeh delih razmišlja o svoji poti do vere in zagovarja koncept islama kot zmerne, strpne religije. Kot je večkrat nagrajeni virtuoz pisane in govorjene besede nekoč povedal v pogovoru za BBC: "Pogosto so ljudje kot jaz žrtve stereotipov, a večina nas si želi le živeti normalno življenje. Večina ljudi v predmestjih je kot jaz - uspelo jim je obrniti situacijo na bolje. Več je pozitivnih kot negativnih zgodb in želim, da se jih sliši."

Leta 2006 je sledil Malikov "brelovsko" obarvani album Gibraltar, na katerem je poleg združevanja šansona in hiphopa Malik združil tudi glasbenike z resnično raznolikimi ozadji, lani pa še Dante, v katerem se je Malik spustil še globlje v raziskovanje šansona, številne skladbe je napisal prav nekdanji Brelov pianist Gérard Jouannest.

Pripomniti je treba, da so dinamiko Malikovega ljubljanskega koncerta, čigar poetični hiphop s primesmi filozofije - med drugim se zgleduje po Camusu in Sartru in načelu umetniške odgovornosti, ki pravi, da mora estetika vedno slediti moralnemu namenu -, ki bi zahteval bolj razgibano občinstvo, precej ohromili stoli v prvih vrstah, ki so ustvarili nekakšno pregrado med nastopajočim in pozibavajočim se občinstvom nekaj stopnic više.

Za tiste, ki jim francoščina ne leži najbolje, je Malik po najboljših močeh vsebino skladb vestno predstavil tudi v angleščini. "A to so univerzalno razumljiva besedila in glasba, ki prihajajo iz srca, in pomembno je čutiti s srcem, Slovenija," je ob koncu koncerta pozval občinstvo.

Alenka Klun
alenka.klun@rtvslo.si

Na desni si oglejte nekaj utrinkov z Malikovega nastopa v Križankah, ki smo jih ujeli v MMC-jevo kamero.