Ko je Stephen Patrick Morrissey, legendarni manchestrski glasbenik, ki je s svojimi temačnimi besedili, zavitimi v embalažo lahkotnih poppesmi, zaznamoval zadnja tri desetletja glasbene zgodovine, 50. rojstni dan praznoval s koncertom v svojem domačem mestu, so bile vstopnice razprodane v pičlih petnajstih minutah. Foto:
Ko je Stephen Patrick Morrissey, legendarni manchestrski glasbenik, ki je s svojimi temačnimi besedili, zavitimi v embalažo lahkotnih poppesmi, zaznamoval zadnja tri desetletja glasbene zgodovine, 50. rojstni dan praznoval s koncertom v svojem domačem mestu, so bile vstopnice razprodane v pičlih petnajstih minutah. Foto:

Pravzaprav nisem preveč zanimiv, tako da nimam pojma, zakaj sem toliko napisal.

Morrissey
Morrissey
Morrissey je tematiko popularnih pesmi razširil bolj kot kateri koli drugi umetnik poznega 20. in zgodnjega 21. stoletja. Od detomorov do delavske revščine, nogometnih huliganov in duševnih bolezni, pokvarjenosti policije, invalidnosti, krutosti do živali, nasilja, pedofilije, rasizma, smrti, izgubi vere ... pisal in pel je že o - vsem. Foto: MMC RTV SLO/Ana Jurc

Sprašujem se, ali ni 660 strani več, kot lahko ljudje prenesejo. Ampak potem pomislim: da ni šest strani več, kot ljudje lahko prenesejo? Res nimam pojma. Vse skupaj je begajoče.

Morrissey
Morrissey
Ko je leta 1988 izšel njegov prvi soloalbum Viva Hate, je Morrissey dejal: 'Imam skoraj 29 let. Čez nekaj let bom mrtev ... Imam dramatično, neomajno, neizogibno obsednost s smrtjo. Spominjam se, da sem bil z njo obseden že pri osmih, devetih. Pogosto sem se spraševal, ali imajo ljudje, ki jim je usojeno, da si sami vzamejo življenje, nekakšno naravno vgrajeno občutje. Če bi obstajala čarobna, lepa tabletka, ki bi jo lahko vzel, da bi se umaknil s tega sveta ... bi jo.'

"Mozzer", kot mu pravijo oboževalci, je spisal prvi osnutek svojih spominov - in zadevščina je menda že zdaj dolga približno toliko kot Moby Dick. "Pravzaprav nisem preveč zanimiv, tako da nimam pojma, zakaj sem toliko napisal," je komentiral v intervjuju za BBC-jev Radio 4. "Popisal sem celotno življenje. Sprašujem se, ali ni 660 strani več, kot lahko ljudje prenesejo. Ampak potem pomislim: da ni šest strani več, kot ljudje lahko prenesejo? Res nimam pojma. Vse skupaj je begajoče."

Težko pričakovana 'Mozografija' pa, čeprav bi po prebranem morda lahko sklepali drugače, se vseeno ni rodila čez noč. Nastajala je tri leta, Morrissey pa upa, da bo do knjigarn prišla v letu 2012. "Prišel sem do faze popravkov in krajšanja." Toda kljub zavidljivemu kupu materiala (bojda približno 200.000 besed) Morrissey še nima založnika - samo jasno predstavo, kako bi vse skupaj moralo učinkovati.
Založniki se zanj pulijo
Čeprav je že lani eden izmed urednikov založbe Faber v odprtem pismu Morrisseyu dvoril, da bi zanj pomenilo "uresničitev mojih nadvse neodložljivih in dolgotrajnih založniških sanj", če bi pevec svojo knjigo, "o kateri se toliko špekulira", izdal pri njih. Sanje bodo očitno to tudi ostale - 51-letnik je ta teden pripomnil, da bi knjigo najraje izdal pri založbi Penguin - ampak samo, če jo bodo uvrstili v svojo zbirko modernih klasik. To bi pomenilo, da bi njegovo "življenje" v Penguinovem panteonu sedelo poleg Gandija, Johna Stuarta Milla, Andyja Warhola, Williama Burroughsa in Malcoma X. "Ne vem, zakaj ne," pravi Mozzer. "Če pomisliš, kaj vse gre danes v tisk in če pogledaš avtobiografije in to, kako jih prodajajo, je prav grozljivo. Gre za založniški, ne literarni dogodek."

Takojšnja moderna klasika?
Pri Penguinu so ponujeni prst nemudoma zgrabili. "Morrisseyeva mentaliteta in umetniški dosežki so v popolnem soglasju s Penguinovim kanonom," je izjavil predstavnik založbe. "Penguin Classic lahko objavi tudi knjigo, ki je šele klasika v nastajanju. O tem bi se z Morrisseyem radi pogovorili." Na svoj seznam po navadi uvrščajo javne osebnosti, ki so "izzvale škandale in politične spremembe ter podirale družbene zidove".

Koliko bo pripravljen povedati?
Pravzaprav ni čudno, da se založniki pulijo za spomine pevca, ki slovi po svojem wildovskem smislu za dovtipe in čudovito morbidnem smislu za humor. Nekateri že zdaj pravijo, da bi šlo lahko za največjo glasbeno avtobiografijo Chronicles Boba Dylana - še posebej če bo njen avtor iskreno načel temo svoje seksualnosti (nobena skrivnost ni, da živi v prostovoljnem celibatu), razkola, ki je privedel do razpada danes kultne skupine, in ponovil katero izmed razvpitih izjav v zvezi s priseljevanjem, s katerimi je pred leti razburil javnost.

Morrissey in Marr: Strinjata se (vsaj) glede Camerona
Morrissey je v svojem intervjuju za BBC predvsem zlival žolč na Davida Camerona, s čimer je pravzaprav pritegnil svojemu nekdanjemu prijatelju in kitaristu The Smithsov, Johnnyju Marru. (Spomnimo se: Marr je decembra prek svojega Twitterja konservativnemu premierju sporočil: "David Cameron, nehaj govoriti, da imaš rad Smithse, ne, nimaš jih. Prepovedujem ti, da jih imaš rad." Cameron je pred tem namreč naredil precej velik pomp glede svojih glasbenih preferenc in na široko razlagal, kako rad posluša skupine The xx, Radiohead in Pulp, morda v želji, da bi se priljubil mlajši volilni bazi ter da bi bil videti malce bolj alternativen.)

"Gre za moralno vprašanje," je Morrissey, sicer goreč vegan, pripomnil v zvezi s Cameronovo podporo lovu. "Ubiti jelena je enako kot ubiti otroka ... Če ustvarjaš glasbo, si vesel, da jo sploh kdor koli posluša, ampak tak skrajnež, kot je David Cameron, ki za hobi pobija živali - ni mi jasno; ne vidim, kako gre to dvoje skupaj."

Svoj lonček pristavi še Marr
A ne gre se prehitro veseliti morebitne otoplitve odnosov med Morrisseyem in Marrom, ki sta se leta 1987 ob razpadu skupine razšla v vse prej kot dobrih odnosih. Kmalu bosta namreč spet tekmeca: Marr je (spet prek Twitterja) objavil, da je dobil "resno ponudbo" za knjigo. "To bi sicer pomenilo manj časa za pisanje pesmi, ampak se bo zgodilo. Seveda bo avtobiografija - no, to ali pa moja fascinantna zbirka odrezkov vozovnic za avtobus iz osemdesetih."

Pravzaprav nisem preveč zanimiv, tako da nimam pojma, zakaj sem toliko napisal.

Morrissey

Sprašujem se, ali ni 660 strani več, kot lahko ljudje prenesejo. Ampak potem pomislim: da ni šest strani več, kot ljudje lahko prenesejo? Res nimam pojma. Vse skupaj je begajoče.

Morrissey