Letošnji 2. Cellofest, prvi je bil pred dobrim letom in pol, sestavljajo trije glavni segmenti: najprej so tu koncerti, potem pedagoški program, pri katerem sodelujejo štirje tuji pedagogi, ki bodo izvajali celo- ali večdnevne programe, vse skupaj pa dopolnjujejo še spremljevalne dejavnosti, kot je fotografska razstava s portreti violončelistov. Pri organizaciji se je zavod im.puls art letos povezal tudi z drugimi partnerji, kot so Slovenska filharmonija, Konservatorij za glasbo Ljubljana in Akademija za glasbo Ljubljana.

"Pomemben del pedagoškega programa je tudi tridnevna delavnica za najmlajše violončeliste. Prijavljenih je 76 mladih violončelistov, starih do 14 let, iz vse Slovenije, ki bodo tri dni delali na Konservatoriju, in se ob koncu predstavili kot orkestrska zasedba," pojasnjuje Houška.

Prvi Cellofest je potekal lani maja, letos pa so ga zaradi lažje organizacije premaknili na jesen. "Spomladi je ravno konec šole, na vrsti so izpiti in matura, in je zaradi lažje organizacije potem padla odločitev, da ga premaknemo."

Na današnjem uvodnem koncertu bo, tako kot lani, nastopila 12-članska "udarna zasedba." "Želeli smo, da je prvi koncert pravi praznik violončelizma, zato sva z umetniško vodjo Karmen Pečar sestavila 12-člansko zasedbo, ki združuje najboljše čeliste pri nas. Letošnja zasedba je nekoliko drugačna, ker je bilo skoraj nemogoče uskladiti vse urnike, zato smo jo malenkostno spremenili. Ideja pa je ostala ista: da imamo udarno zasedbo, 12-člansko zasedbo. Take zasedbe so znane tudi po svetu, berlinski filharmoniki imajo, recimo, 12 violončelistov, v Zagrebu je bila dolga leta Cellomania, katere koncertna mojstrica je bila dolgo ravno Karmen Pečar," razlaga, od kod navdih za takšno zasedbo.

Novi obrazi se predstavijo
Program letošnjega osemdnevnega festivala je zelo raznolik, poleg že naštetega Houška poudarja tudi sobotni koncert nove generacije, na katerem se bo predstavilo osem naših izstopajočih violončelistov mlajše generacije, ki študirajo ali so študirali v tujini. "Doma jih še ne slišimo pogosto in zdaj imajo možnost, da se pokažejo domačemu občinstvu," pove Houška.

Enako je tudi z novimi skladbami. Združili so moči z društvom slovenskih skladateljev, in tako so bile za festival napisane tri novitete.
Na programu je tudi koncert nemškega džezovskega violončelista Stephana Brauna, ki bo imel koncert improvizacije. "Lani je samo poučeval, letos pa prihaja tudi kot nastopajoči. Za čelo sicer ni veliko pedagoških seminarjev za improvizacijo," sogovornik opiše še en "sladkorček" letošnjega programa.

Eden od vrhuncev festivala bo tudi nastop že prej omenjenega švedskega solista in pedagoga Madsa Lidströma in pianistke Nine Prešiček. "Predstavil se bo z recitalom, s programom, ki ga je poimenoval Labodx4, in sicer gre za navezavo na znamenitega Laboda skladatelja Saint-Saënsa, ki je danes najslavnejša skladba za čelo. Po skladateljevi smrti je Živalski karneval postala ena najbolj znanih in priljubljenih skladb, še posebej pa Labod." Švedski violončelist, ki poučuje na londonski Kraljevi akademiji za glasbo, bo izvedel izvirno skladbo, potem skladbo, ki jo je napisal kot parafrazo, sledila bo izvedba Laboda, ki ga je napisal njegov sin, četrtega Laboda pa predstavlja delo skladatelja Godowskega, ki je bil učenec Saint-Saënsa pred 80 leti, je pester program koncerta v sredo opisal Houška.

V nedeljo bo v mestni hiši odprtje fotografske razstave portreti violončelistov in koncert italijanskega violončelista Giovannija Gnocchija, ki trenutno živi v Salzburgu, kjer uči na akademiji Mozarteum. "Ta je zanimiv tudi za Slovence, kar nekaj jih pri njem študira. Dva izmed njegovih študentov, Ema Kobal in Urban Marinko, bosta sodelovala tudi na koncertu."

Sklepna dneva festivala bosta v okviru abonmaja v Gallusovi dvorani koncerta orkestra Slovenske filharmonije in violončelista Maria Brunella, znanega italijanskega violončelista, ki je leta 1986 zmagal na največjem čelističnem tekmovanju Čajkovski v Moskvi.

Kot pravi sogovornik, je violončelistična scena v Sloveniji močna, njeno razdrobljenost pa skušajo ravno s festivalom zmanjšati. Na vprašanje, ali je res, da se tudi zaradi velikega uspeha dueta 2cellos povečuje zanimanje za ta glasbeni inštrument, sogovornik odgovarja, da je to gotovo pozitiven učinek, ob tem pa opozarja tudi na pozitiven učinek na poslušalce. "Take stvari zelo pomagajo pri popularizaciji violončela. Mislim sicer, da se že sicer veliko ljudi uči oz. igra violončelo, tako da po mojem mnenju se dejansko bolj pozna pri poslušalcih, ki so zaradi tega bolj dovzetni za tako glasbo. Določeni ljudje imajo mogoče zavore pred klasično glasbo, zdaj pa prvič dojemajo ta instrument drugače. Ko že ogovoriva o 2cellos, Mads Lidström, ki bo prav tako sodeloval na Cellofestu, je bil Šuličev zadnji profesor v Londonu. Njega tukaj ljudje ne poznajo, Šuliča pa zelo dobro."

Slovenija je zelo majhna, tako da gre večina glasbenikov, ki so ambiciozni, potem študirat še v tujino. "Praktično vsi dobri študentje se izpopolnjujejo v tujini, ne le med študijem, ampak tudi pozneje iščejo ideje in dobre profesorje. To je običajna praksa. Profesorji jim odpirajo obzorja," pravi in dodaja, da seveda to ne pomeni, da izobraževanje pri nas ni kakovostno. Gre predvsem za širjenje obzorij.
Se od igranja čela da (pre) živeti? Realnost je takšna, da vsi, ki so dejavni na področju kulture, na področju glasbe, morajo ta kreativni proces povezati ali z nekim pedagoškim poklicem ali z delom v neki instituciji, kot je orkester. Če govoriva o violončelistih, se tukaj dopolnjujejo ali pedagoška služba, poučevanje na neki šoli, akademiji, konservatoriju s solističnim ustvarjanjem ali solistično ustvarjanje z delom v orkestru. Nekateri glasbeniki, ki so morda dejavni na svetovnem trgu, morda lahko samo od tega živijo, a takih je res malo. Tudi v tujini se pogosto kombinira pedagoški poklic z nastopanjem, gre za obojestransko dopolnjevanje," še pravi Houška.