In nič ne kaže, da bi se 76-letni Plácido Domingo kaj kmalu ustavil. K umiku z odra ga ni spravil niti rak na črevesju. Leta 2011 se je ob začetku nove sezone vrnil na dunajski oder, kjer poje vse od leta 1967 in je v zlati dobi tekmoval z Lucianom Pavarottijem ter Josejem Carrerasom, s katerima je tvoril neponovljive Tri tenorje.

Nekdanji tenor v zadnjih letih poje bariton. Svoj repertoar je od Verdija in italijanskih verističnih del (Puccini, Leoncavallo, Mascagni) razširil do francoskih oper (Bizet, Gounod, Saint-Saens, Massenet) in Wagnerja. "Vedno sem pred upokojitvijo želel odigrati vlogo Simona Boccanegre – gre za vlogo, ki jo pojejo baritoni. In sem. Toda takrat nisem toliko razmišljal, da bi zapel še kakšno vlogo kot bariton – eno ali dve največ. Toda ker sem imel to srečo, da so glasilke ostale v dobri formi, sem postopoma začel sprejemati več baritonskih vlog in sem zelo srečen, da sem jih lahko," je pojasnil Domingo v pogovoru za MMC.

Z Domingom smo izmenjali nekaj besed pred njegovim koncertom s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Stožicah 20. januarja.

Brala sem enega izmed vaših intervjujev, v katerem ste dejali, da občinstvo hoče verjeti v like. Mož s koliko obrazi je Plácido Domingo? Kako se vloga, ki jo igrate na odru, razlikuje od tega, kar ste v vsakdanjem življenju?
Vloge, ki jih običajno igram na odru, se popolnoma razlikujejo od tega, kar sem v vsakdanjem življenju. Na odru sem pogosto nasilen in tragičen. Na odru sem ubijal ljudi. Prav tako so me ubili že tisočkrat na različne načine. Toda v resničnem življenju sem popolnoma nenasilna oseba, ki uživa v sreči, obkrožen z družino in prijatelji. Hkrati pa tudi uživam v tem, da osrečujem ljudi s svojim delom.

Opero stereotipno povezujejo z visoko kulturo, a kljub temu smo leta 2017. Vaše ime je sinonim za superzvezdnika. In superzvezdnik je produkt popularne kulture. Kako ste skozi kariero doživljali ta "trk kultur" – visoke in popularne. Kaj je prinesel ta "trk"?
Nikoli ne smemo pozabiti, da je bila opera vedno mišljena kot popularna oblika umetnosti – zelo visoka popularna oblika umetnosti. A hkrati priljubljena. Sam ne verjamem v razlikovanje med visoko in popularno kulturo v glasbi. Če je glasba dobro napisana in izvedena, se bo močno dotaknila ljudi – kot je bil njen prvotni namen.

Drznim si trditi, da ste precej naklonjeni raziskovanju glasbe zunaj okvirjev opere. Tu imam recimo v mislih vaše sodelovanje s Santano. Kakšna so merila pri izbiranju, s kom boste sodelovali?
Ko umetnik v meni vzbudi zanimanje, z veseljem nastopim z njim ali njo. Zelo sem vesel, da sem lahko sodeloval s Carlosom Santano in upam, da je veliko ljudi to najino sodelovanje spoznalo za vredno truda in v njem uživalo.

Včasih moramo vsi tvegati. Po mojem mnenju je ena izmed vaših najbolj drznih odločitev menjava višine glasu. Kaj je vodilo k njej?
Ni bila ravno odločitev. Vedno sem pred upokojitvijo želel odigrati vlogo Simona Boccanegre – gre za vlogo, ki jo pojejo baritoni. In sem. Toda takrat nisem toliko razmišljal, da bi zapel še kakšno vlogo kot bariton – eno ali dve največ. Toda ker sem imel to srečo, da so glasilke ostale v dobri formi, sem postopoma začel sprejemati več baritonskih vlog in sem zelo srečen, da sem jih lahko.

Ste čustveno navezani na preteklost? Koliko vas daje nostalgija po tistih "dobrih starih dneh"?
Rad se spominjam številnih čudovitih dogodkov v preteklosti, toda vedno sem osredotočen na zdajšnje delo in ustvarjanje novih načrtov. Če si govoriš, "oh, ali ne bi bilo lepo, če bi bil lahko spet mlad", ostaneš ujetnik preteklosti, namesto da bi živel življenje na polno, dokler traja.

Nekoč so bili trije tenorji. In stali ste ob boku Lucianu Pavarottiju in Joséju Carrerasu. Kaj so bile najbolj pomembne lekcije, ki ste se jih naučili od njiju? Si sploh lahko predstavljate, da bi tri tenorje sestavljal kdo drug?
Trije tenorji so po mojem mnenju ustvarili edinstveni fenomen – nekaj, kar se je zgodilo ob pravem času na pravem mestu. Zaznamovalo je lepo obdobje v mojem življenju in seveda smo z Lucianom in Joséjem uživali, ko smo skupaj prirejali koncerte in milijonom obiskovalcev na prvič približali opero. Seveda nismo bili edini dobri trije tenorji na svetu tisti čas – le slučajno smo bili vsi trije leta 1990 na svetovnem prvenstvu v nogometu in spontano smo ustvarili dogodek, ki je vodil v številne druge dogodke.

Kako gledate na mlajše skupine, kot sta denimo Il Volo in Il Divo, ki se prav tako trudijo približati opero ljudem? Kako je težnja po ustvarjanju šova vplivala na tradicionalno produkcijo?
Pozdravljam vsako skupino, ki združuje ljudi z glasbo in jih spodbujam. Ne vem, ali so trije tenorji ali njihovi nasledniki sploh kdaj vplivali na tradicionalne operne produkcije. Razen tega, da so privabile v dvorane še večje število ljudi, ki niso vedeli nič o operi, da so prvič spremljali cele predstave.

V svoji karieri ste sodelovali s številnimi pevci. Toda nekatera sodelovanja so vas bolj zaznamovala kot druga. Kaj je potrebno, da zgradite močno vez s pevcem?
Seveda. Še posebej se spomnim, ko sem bil mlajši in sem sodeloval s starejšimi pevci, ki sem jih zelo občudoval. Pevci, kot sta bili Birgit Nilsson in Joan Sutherland. Veliko sem se naučil, ko sem jih gledal od blizu. Toda dejstvo je, da je vsak glas drugačen in le z izkušnjami se naučite, kako uporabiti vaš "notranji instrument" na edinstven način.
Kako definirate uspeh?
Uspeh je zmožnost, da počnete dobro, kar koli že počnete v življenju. Naj to velja za glasbenika, kirurga ali čevljarja. Če lahko počnete to, s čimer se ukvarjate, po svojih najboljših zmožnostih, ste uspešni.

Stari ste 76 let in še vedno stojite na odru. Kakšna je vaša skrivnost? Koliko k temu pripomore družina?
Nimam "skrivnosti". Blagoslovljen sem z določenim talentom in s kombinacijo trdega dela ter sreče sem dobil priložnost, da sem ga razvil in delil z drugimi ljudmi. Seveda ob tem družina igra zelo pomembno vlogo v mojem življenju. Brez njihove ljubezni ne bi živel tako polnega življenja, kot ga živim še danes.

Celo življenje ste živeli na odru. Koliko pozornosti posvečate dogodkom, ki se dogajajo zunaj aren? Kot primer: kako gledate na stanje, ki se je trenutno vzpostavilo v vaši rodni Španiji?
Zelo me zanima, kaj se dogaja po svetu. In veliko truda sem vložil v pomoč tistim, ki so jih prizadele naravne katastrofe ali katastrofe, ki jih je povzročil človek. Od potresa v Mehiki leta 1985 do danes. Še posebej me zanima blagostanje otrok po svetu, ki so žrtve strašnih kriz, ki jih ustvarjajo starejši. Toda nikoli ne govorim o specifičnih političnih vprašanjih – ne v Španiji ne nikjer drugje.