Peter Yarrow, ki je med drugim napisal največjo uspešnico skupine, pesem Puff the Magic Dragon, je umrl po štirih letih boja z rakom sečnega mehurja. "Naš neustrašni zmaj je utrujen in je stopil v zadnje poglavje svojega veličastnega življenja," je v izjavo za javnost zapisala glasbenikova hčerka Bethany. "Svet Petra Yarrowa pozna kot kultnega folkaktivista, ampak človek za legendo je ravno tako radodaren, ustvarjalen, strasten, igriv in moder, kot bi lahko sklepali po njegovih besedilih."

V svojem najplodovitejšem obdobju – v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – so Peter Yarrow, Noel Paul Stookey in Mary Travers dva svoja albuma spravili na prvo mesto Billboardove lestvice, šest singlov v prvo deseterico najuspešnejših pesmi in osvojili pet grammyjev.

Glasbena zgodovina jim poleg renesanse ameriške folkglasbe pripisuje zasluge tudi za to, da so svetu približali Boba Dylana s priredbo dveh njegovih pesmi, Don’t Think Twice, It’s All Right in Blowin’ in the Wind. Blowin’ in the Wind so odigrali tudi leta 1963 na pohodu v Washington, kjer je imel Martin Luther King Jr. svoj slavni govor "Imam sanje".

Bil je poleg, ko je Dylan preklopil na elektriko
Yarrow je imel ključno vlogo pri zgodovinskem Festivalu folka v Newportu leta 1965 – torej pri festivalu, na katerem je Bob Dylan preklopil na električno kitaro. Yarrow, ki je bil v odboru festivala in povezovalec programa, je Dylana prepričal, naj se po svojem prelomnem nastopu na oder vrne še za podaljšek. Dylan je pograbil Yarrowovo akustično kitaro in odigral It’s All Over Now, Baby Blue. Trenutek je dokumentiran tudi v biografskem filmu Popolni neznanec, ki v naše kinematografe prihaja v tem mesecu.

Zadnja uspešnica skupine na prvem mestu lestvic je bila priredba komada Johna Denverja Leaving on a Jet Plane leta 1969; naslednje leto so se razšli, da bi se posvetili samostojnim karieram. Istega leta je Yarrow priznal krivdo v zvezi z nespodobnim obnašanjem do 14-letne deklice, ki je s svojo sestro prišla v njegovo hotelsko sobo prosit za avtogram. (Vrata jima je odprl gol in ju nato spustil noter.) Yarrow je odslužil tri mesece zaporne kazni, potem pa ga je predsednik Jimmy Carter pomilostil. V desetletjih, ki so sledila, je večkrat izrazil svoje globoko obžalovanje zaradi incidenta.

Po osemletnem premoru so se Peter, Paul in Mary leta 1978 spet združili na dobrodelni koncert za boj proti jedrskemu orožju Survival Sunday, ki ga je Yarrow organiziral v Los Angelesu. Skupaj so ostali do smrti Mary Travers leta 2009, pa tudi po njej sta Yarrow in Stookey nastopala tako skupaj kot samostojno.

Študent psihologije, ki je zaslutil rojstvo hipijev
Peter Yarrow se je leta 1938 rodil v New Yorku. Po študiju psihologije na elitni univerzi Cornell se je vrnil domov in se prebijal kot reven glasbenik – v zadnjem letu študija je bil namreč asistent na predavanih o ameriški folklori. "Službo sem sprejel za denar, ker sem hotel manj pomivati posodo in več igrati na kitaro," je pozneje povedal v nekem intervjuju. Ampak ko je študentom predaval o glasbi, je ugotovil, kako velik čustven vpliv ima ta lahko na občinstvo. "Videl sem mladino na Cornellu, mulce z zelo konservativnim ozadjem, kako odpirajo srca ter pojejo čustveno in s skrbjo – in to prek prevodnika, ki se mu reče folkglasba. To mi je dalo vedeti, da se svet približuje nekemu novemu gibanju, da bi folkglasba lahko imela v njem vlogo, in da bi jaz lahko imel vlogo v folkglasbi."

Kmalu po vrnitvi je spoznal glasbenega podjetnika Alberta Grossmana, ki je hotel sestaviti glasbeno trojico, ki bi lahko konkurirala Kingston Triu in njihovemu uspehu s folkkomadom Tom Dooley. Grossman si je zamislil trio z žensko pred mikrofonom in enim članom, ki bi bil dovolj duhovit, da bi lahko s klepetom zabaval občinstvo. Za to vlogo mu je Yarrow predlagal komika Noela Paula Stookeyja, ki ga je slučajno videl nastopati. Stookey je v skupino pripeljal Mary Travers, ki se je zaradi treme pred nastopanjem dolgo časa upirala vabilu, a se nato pustila prepričati, ko je slišala, kako dobro se njihovi pevski glasovi dopolnjujejo.

Že s prvim albumom (Peter, Paul and Mary, 1962) so se prebili na prvo mesto Billboardove lestvice; sledila sta še albuma In The Wind in Moving. Od samega začetka naprej so veliko teže polagali na uporniške pesmi in obsodbe krivic; v tem duhu so izvajali Seegerjevi If I Had a Hammer in Where Have all the Flowers Gone, Dylanovi Blowin’ in the Wind in When the Ship Comes In ter avtorski singel Day Is Done.

Kdo je bil torej "Puff"?
Yarrowov najslavnejši prispevek k zgodovini glasbe je že omenjena pesem Puff the Magic Dragon, ki jo je s prijateljem napisal še v študentskih časih. Besedilo pripoveduje zgodbo dečka, ki se podaja na dogodivščine s svojim namišljenim prijateljem, zmajem – dokler ne preraste otroških fantazij; ubogi Puff ima zato neutolažljiv. "Zmaj živi večno, mali fantički pa ne," zapiše Yarrow v besedilu.

V popkulturi se je uveljavila teorija, da je pesem metafora za droge. Na to se navezuje tudi prizor v slavni komediji Njeni tastari (2000), v katerem Ben Stiller svojega zategnjenega tasta (Robert De Niro) razjezi s trditvijo, da je "puff" v resnici omemba marihuane. Yarrow je vedno vztrajal, da je govoril samo o izgubi otroške nedolžnosti in ničemer drugem.