Med 29. junijem in 2. julijem bo v Gledališču Tartini Piran in Avditoriju Portorož prvi Jazz festival Piran/Portorož, ki ga bo 14. julija zaokrožil še koncert Gilberta Gila. Umetniški vodja festivala je Brane Rončel, dolgoletni organizator in producent glasbenih dogodkov, avtor televizijskih in radijskih oddaj, umetniški vodja več drugih festivalov, ki je dejaven tudi kot slikar, scenograf in fotograf.

Prva izvedba festivala bo v duhu več obletnic. Piran je namreč letos ob 330-letnici rojstva Giuseppeja Tartinija v znamenju Tartinijevega leta, mineva tudi 50 let, odkar je svoja vrata odprl Avditorij Portorož, Turistično združenje Portorož pa zaznamuje 25. obletnico ustanovitve. Tem obletnicam se pridružuje še okroglih 40 let, odkar Rončel organizira jazz festivale, saj je namreč leta 1982 organiziral prvi Jazz festival v Mariboru, na katerem so "nastopili izjemni glasbeniki, dejavni v polju sodobnega jazza. Med drugim je bilo mogoče slišati trio Air, Henryja Threadgilla, Dona Pullena, Beaverja Harrisa, Douga Hammonda in Steva Colemana. Med nastopajočimi so nadalje bili še Anthony Braxton, Richard Teitelbaum, Leroy Jenkins, Andrew Cyrille, Bobo Stanson, World Saxophone Quartet, Joao Bosco, John Abercrombie, Roy Ayers, Dino Saluzzi in Ralph Towner."

Ob tem poudarja, da ko gleda nazaj, skoraj ne more verjeti, da so "ta imena takrat dejansko gostili v Mariboru. A je treba razumeti, da je bil Maribor takratni jugoslovanski center sodobnega jazza in multimedije. Ljubljana je imela čez leta zgolj nekaj džez koncertov in seveda Jazz festival Ljubljana, to pa je bilo tudi vse. Maribor je v nasprotju s tem konstantno imel koncerte, projekcije s filmi, kot sta, denimo, 200 Motels Franka Zappe in filme Andyja Warhola, multimedijalne in plesne predstave – med plesalkami in koreografinjami so med drugim bile Maja Milenović, Petra in Barbara Plečko, Vesna Lavrač in Livija Pandur. To se je dogajalo vse leto, začelo pa se je že v drugi polovici 70. let na Gimnaziji Miloša Zidanška, se pravi današnji II. gimnaziji Maribor, ki je bila torej nekakšna zibelka mariborske umetniške scene. Tam sem tudi nekaj let imel predavanja s poslušanjem glasbe, ob zelo kakovostnem zvoku in s projekcijami diapozitivov, pravzaprav so ta predavanja delovala kot radijske oddaje, le da so potekala pred občinstvom in bila začinjena s fotografijo." In dodaja, da bo ravno čez nekaj dni, natančneje 12. julija, minilo okroglih 40 let od koncerta v dvorani mariborskega Kina Union, ki bi ga označil za prelomni dogodek na svojih producentsko-organizatorskih začetkih, in sicer koncert Lesterja Bowieja z zasedbo From Roots To The Source.

Ob dogodkih v rodnem Mariboru se je na Rončelovi poti "nato čez desetletja je nakopičilo kar nekaj avtorskih festivalov, med drugim sem bil med letoma 1987 in 1997 umetniški vodja Jazz festivala Ljubljana, vmes sem bil dejaven še v Münchnu in Ravenni, v letih 1997 in 1998 je sledilo tudi oblikovanje sploh največjega džez festivala v zgodovini Hrvaške, ki se je odvil v Splitu." Glede razkoraka v organiziranju festivala z velikimi glasbenimi imeni, ko je šele začenjal to dejavnost v primerjavi z današnjim časom, pa pravi, da "si marsikdo najbrž ne bi mislil, vendar je dandanes toliko dela s papirologijo, da na koncu ni bistveno drugače, kot takrat, ko ni bilo spleta. Bistvena razlika je bila v tem, da če sem želel, denimo, v Maribor pripeljati glasbenika iz New Yorka in narediti z njim intervju, sem moral za vzpostavitev telefonske povezave z ZDA najprej poklicati na centralno jugoslovansko pošto v Beograd ter jim sporočiti številko, s katero sem želel, da me povežejo. Nato sem kdaj čakal tudi pol dneva doma ob telefonu, da so me povezali s to številko, saj se je vse nadziralo."

Ena od razlik med nekoč in danes je tudi ta, da glasbeniki prodajo vse manj nosilcev zvoka, tako da je zaslužek od koncertov še pomembnejši. Kako je torej danes sploh mogoče organizirati prireditve z velikimi glasbenimi imeni in brez ogromnega proračuna na razpolago? "Med drugim so to ljudje, s katerimi sem se srečeval na ulicah New Yorka, še preden so postali velika glasbena imena. Smisel mojega sodelovanja s temi glasbeniki je tudi v tem, da tiste, ki so nekako zadnjih 50 let pisali zgodovino glasbe in so danes torej stari že 70 ali več let, pripeljem na naše odre, dokler je to še mogoče. Sporočilnost nekoga, ki ima za sabo že pol stoletja koncertiranja, je pač drugačna od nekoga popolnoma novodobnega. Sam tudi ne brskam tako intenzivno za novimi imeni, saj menim, da naj to počnejo raje mladi organizatorji, avtorji radijskih oddaj in drugi, ki so dejavni na tej sceni."

Pravzaprav pa Rončelova prizadevanja, da bi na Obali organiziral džez festival, segajo že dobro desetletje v preteklost, saj gre za njegov "že četrti poskus in letos bo Jazz festival Piran/Portorož končno zaživel. Prvič sem poskusil že leta 2005, ko sem začel intenzivneje komunicirati z ljudmi, ki tam sprejemajo tozadevne odločitve, a moj predlog ni bil sprejet. Naslednjič sem poskusil znova leta 2013, takrat sem imel tudi že pripravljen program in je bilo za nami nekaj mesecev organizacije, a nato takratni piranski župan nekako ni bil za. Naslednji poskus je sledil leta 2018 v Kopru, a se tudi ni izšlo. Zadnji poskus pa se je začel oblikovati sredi lanskega poletja in se je zdaj končno udejanjil. Na tem mestu bi rad omenil zdajšnjega piranskega župana Đenia Zadkovića, ki je sicer tudi kitarist, oboževalec Franka Zappe in fotograf, ter v. d. direktorja Avditorija Portorož Boruta Bažca, izvrstnega producenta, tonskega mojstra in pozavnista. Krasno je delati glasbeni festival v takšnem 'power triu'."

Po njegovem je "slovenska Obala očitno vendarle zelo dobra lokacija za tovrstne prireditve, saj sodeč po koncertih, ki so se bili maja letos, pridejo poleg slovenskih obiskovalcev tudi ljudje iz Zagreba, Reke in Opatije, pa denimo tudi iz Vidma in Trsta. Marsikdo ni mogel verjeti, da so takrat v Portorožu nastopili Mike Stern/Bill Evans Band in Dave Weckl/Tom Kennedy Project. Tako tudi prihajajoči festival prinaša glasbenike takega formata, ki lahko motivirajo tudi ljudi iz Hrvaške in Italije, da se podajo v Slovenijo."

29. junija bo prvo izvedbo Jazz festivala Piran/Portorož odprl koncert slovenske zasedbe Bossa de Novo, jedro dogajanja se bo sicer končalo 2. julija, a bo festival dokončno sklenil koncert Gilberto Gil & Family, na katerem bo ta znameniti brazilski glasbenik 14. julija nastopil z 12 družinskimi člani v sklopu turneje, s katero slavi svoj nedavni 80. rojstni dan. Festival bodo tako odprli in zaprli glasbeniki, ki delujejo v ustvarjalnem polju, imenovanem musica popular brasileira, za katerega je značilno mešanje elementov sambe, reggaeja, rocka, bossa nove in afriške urbane glasbe.

V festivalskem programu pa poleg zasedbe Bossa de Novo ni drugih domačih imen, saj imamo po besedah Braneta Rončela "v Sloveniji toliko džez dogodkov, ki so že leta in leta posvečeni slovenskim glasbenikom, da jih ljudje zdaj že res dodobra poznajo. Slovenskega džeza je veliko, in dogodki, na katerih ga je mogoče slišati, so dobro utečeni, tudi na slovenski Obali. Moj fokus je zato drugje, tudi zaradi moje zgodovine, izkušenj, poznanstev in tudi lastne razvajenosti. Zato svoje tamkajšnje poslanstvo vidim raje v tem, da zaradi festivala pridejo tja tudi ljudje od drugod, gre tako rekoč za del turistične ponudbe. V časih, v katerih živimo, potrebuješ imena na svetovni ravni, če želiš prepričati nekoga, denimo, iz Benetk, da se bo pripeljal na koncert v Portorož, četudi mesti nista tako zelo medsebojno oddaljeni. Tudi sicer sem od nekdaj težil za tem, da bi pripeljal najboljša od najboljših imen, kar jih je vsakokrat na sceni. Seveda je tukaj tudi vprašanje finančnih sredstev, tako da sem v preteklosti marsikdaj kaj pokril tudi iz lastnega žepa."

Ob tem dodaja, da so se Bossa de Novo kot edina slovenska zasedba prebili v program prihajajočega festivala, ker "preprosto sodijo v njegov koncept. Svoje ustvarjanje znotraj žanra bossa nova so naredili tako zelo dobro avtorsko in to pravzaprav raztegnili na skladbe iz našega okolja, avtor ene izmed pesmi je, denimo, Milan Kleč, tudi Marko Brecelj in Svetlana Makarovič. Vodja zasedbe Primož Vitez kot intelektualec, prevajalec in jezikoslovec očitno zna vse te izkušnje povezati z žanrom bossa nova." Po njegovem mnenju bi "lahko šlo tudi za kateri drugi žanr in bi še zmeraj izpadlo vrhunsko, a se je odločil za bossa novo zaradi svojega odnosa do brazilske glasbene kulture in portugalskega jezika. To zgodbo plete že 20 let in v tem času se je v zasedbi zamenjalo že kar nekaj vodilnih slovenskih glasbenikov iz jazzovskega okolja. Nedvomno gre za eno izmed slovenskih zasedb, ki bi jo vključil v program, če bi znova delal kak avtorski festival v tujini, kar se zna zgoditi že kmalu."

Sicer pa kot umetniški vodja festivala iz nabora tujih glasbenikov, ki bodo nastopili, ne bi nobenega posebej poudaril. "Če na primer to prevedem v likovno ustvarjanje, je tako, kot če slikam neko platno, ustvarjam kolaž ali veliko scenografijo. Vsebina ima kompozicijo, kolorit, zgodbo in tako naprej. Festivali so kot te stvaritve, saj ne moreš poudariti enega samega koščka in dejati, da ti je ta bolj všeč kot preostanek. Festival deluje kot celota, tudi moje radijske oddaje in likovna dela imajo podoben pristop, pomembna je kompozicija, kreirana tako, da lahko poslušaš po vrsti vse koncerte. To deluje le v primerih malih festivalov, ki trajajo nekaj dni, do enega tedna, in ne pri velikih, z nekaj različnimi lokacijami in kakšnimi 40 koncerti," sklene na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj.