Ivana Rašić, ki je na oder prvič stopila čisto po naključju - ko klepala prve rime, ni vedela niti, kaj pomeni biti "MC" - se je kljub naključnemu trku z rapom glasbi zapisala že daljnega leta 2002. Nadela si je ime Sajsi (spakedranka velelnika "sisaj", kar je aluzija na oralni seks) in se zavihtela na čelo istoimenske skupine. Z albumom Daleko je Dizni (Disney kot sinonim za idealizirani svet in blaginjo otroških dni) se je leta 2009 podala na samostojno pot. V svojih skladbah se na prevraten način spopada s šovinističnim ustrojem družbe in zaznavanjem vlog spolov; z alter egi materialistk in "dizelašev" (subkultura še iz devetdesetih, ki jo zaznamuje grob imidž in povezanost s kriminalom) škandalizira malomeščanski občutek za spodobnost. Zdaj se pripravlja na izid petega albuma, Rad, rad i samo bleja, ki ga napoveduje s poplavo videospotov.

V zadnjih letih je njen medijski profil zrasel do te mere, da so tabloidi zagrizli celo v domnevni spor, ki naj bi ga zanesla med dive balkanske glasbene scene (njen duet z Jeleno Karleušo naj bi padel v vodo, ker je pohitela in prej gostovala še na Severininem singlu Silikoni; o njem več v nadaljevanju). O "vojni v glasbenem podzemlju" so se mediji, ki izvajalke radi postavljajo v položaj tekmic, pišejo tudi o domnevnem rivalstvu med Sajsi in še eno angažirano srbsko hiphoperko, Mimi Mercedez.

A tudi če rumene teme pustimo ob strani, je Sajsi MC zanimiva sogovornica z izdelanimi mnenji o srbskem političnem in glasbenem področju, o raperski kulturi in lastnem ustvarjanju. Več pa v spodnjem intervjuju.

Mimogrede, pred jutrišnjim nastopom Sajsi MC - ob 20.00 v Kinu Šiška - se bo predstavilo osem izbranih slemerk in slemerjev z nove slovenske slamerske scene: Pavla Zabret, Mišel Amo Ristov, Nika Jeraj, Ariela Herček, Jure “Besni Dante” Bernik, Eva Kokalj, Matic Ačko in Vid Sagadin Žigon.

Sajsi je bilo nekoč ime benda, zdaj kot Sajsi MC nastopate sami. Je bila odločitev za samostojno kariero vaša ali pa je skupina preprosto razpadla morda zaradi različnih predstav o prihodnosti vaše glasbe?
To je bilo res že zdavnaj, pred desetimi leti, tako da se niti ne spominjam več, kaj točno se je dogajalo. Dejstvo je, da sem kot Sajsi ustvarjala, še preden je bend nastal, zato je tudi ime dobil po meni. Ustvarjali smo predvsem kitarsko glasbo, mene pa je bolj zanimal klasični rap, če hočete. Oboje je bilo nemogoče početi in je bend na koncu razpadel, kar je škoda, ker je bil idealen za večje odre. Smo pa tudi zdaj vedno trije na odru, z mano kot glavnim vokalom, kar je zelo podobno.

"Nisi toliko lud da te zavede desnica / Imaš puno mozga pa znaš kome nema pomoći" .¹ Antifa kučke je vaša najbrž še danes najbolj razvpita in tudi največkrat narobe razumljena pesem. Ste zaradi nje dobili kake privržence med skrajnimi desničarji, ki niso prebrali besedila in so jo na prvo žogo razumeli kot simpatizerstvo, kot napad na gibanje "antifa" ?

Res mi je šlo na živce, da so desničarji v Srbiji - pa tudi na širšem območju - narobe razumeli, koga zmerjam. Zato so mislili, da je pesem Antifa kučke njihovo geslo, afirmacija. Obenem pa se je dogajalo, da so me ljudje na koncertih zmerjali ali napadali zaradi taiste pesmi. Oboje je skrajno zanimivo in všeč mi je bilo, da sem izzvala odzive - jasno pa je, da ima pesem levičarsko konotacijo.

Vas moti, če ljude ne dojamejo ironije v vaših besedilih? Če ne razumejo, kaj ste hoteli povedati, denimo, z likom zafnane male Tifani v pesmi Mama? V času nastanka te pesmi so v neki televizijski oddaji debatirali o tem, ali je prav, da "se take reči predvajajo v javnosti".
To me sploh ni zmotilo; v oddaji niso niti predvajali celega videospota in res niso imeli pojma. Bolj me moti, da ljudje moje avtorsko delo v celoti razumejo kot skrajno ironično držo, pa to ni res. Za nekatere pesmi to že velja, druge pa so ljubezenske ali čustvene, in pri tem ni prostora za ironijo. Ne bi rada, da me razumejo kot enodimenzionalno umetnico, ker umetnik ne sme imeti ene same dimenzije. Seveda pa ne morem vplivati na to, kako me ljudje razumejo.

Lani ste posneli singel in nato še videospot s Severino. To je bila zanimiva karierna poteza, ki vas je sicer predstavila širšemu občinstvu, a ste se marsikomu zamerili kot "prodana duša": Severina na neki način pooseblja mainstream glasbeno sceno, kar naj bi bilo nasprotno vaši drži. Zanimiva je tudi pesem sama, Silikoni. Po eni strani gre za afirmacijo pravice ženske do odločanja o lastnem telesu, po drugi strani pa ne moremo mimo tega, da je ideal velikih (silikonskih) prsi ravno produkt patriarhata, družbe, ki vrednost ženske reducira na njen videz.
Povod sta bila Severinin klic in ponudba za sodelovanje, ki sem jo takoj sprejela, ker imam Severino noro rada. Celo sodelovanje z njo - od snemanja pesmi in videospota pa do druženja - mi je prineslo ogromno izkušenj, veliko veselja. Vedela sem, da se bo to marsikomu zdelo čudno, ampak če bi ljudje samo malo bolje razumeli moje delo, bi dojeli, da so Silikoni feministična pesem. Noče biti obsojanje ali body-shaming žensk, ampak realističen pristop: vsaka med nami mora imeti svobodo, da na sebi spreminja, kar hoče, ne da bi ji moški ali družba to očitali. V mojem odlomku je tudi zelo oseben delček, verz "Neću da radim, milostinju ja hoću"²: lahko ga tolmačite kot javno podobo umetnika v Srbiji, kjer skoraj nihče nima uradno priznanega statusa. Ogromno delamo, a smo nevidni, očita pa se nam, da se "hočemo prisesati na državni sesek".

V nadaljevanju pojem še: "Balaviš na mene dok pričaš da sam prosta / Znam da bi skakao zbog mene sa mosta"³ - to je odnos moških do žensk z umetno povečanimi prsmi. Po eni strani jih zmerjajo, po drugi strani pa so te ženske predmet njihovih fantazij, kar se mi zdi licemerno. Silikoni so feministična pesem, in vsakomur, ki pozna moje delo, se bo zdelo logično, da pri njej sodelujem.

Obstaja sploh kakšna ključna razlika med "underground" in "mainstream" glasbeno sceno? Alternativa se ima za superiorno, a obenem potrebuje prav popularno kulturo, da se lahko diferencira in definira v odnosu do nje.
Obe sceni delujeta po istem principu. V obeh sferah ustvarjamo ljudje s svojimi vrlinami in hibami in po enakih pravilih. Mainstream in alternativa kukata druga drugi na dvorišče, kradeta druga drugi in sebe definirata kot negacijo druge. V resnici pa sta ista stvar. Imela sem priložnost sodelovati z alternativci in estradniki, pa med enimi in drugimi nisem opazila nobene razlike. Povsod imaš dobre in slabe ljudi, izvrstne in obupne pesmi. Razliko vidim samo v tem, da ima v mainstreamu denar večji vpliv.

Zasledila sem vestičko, da ste lani (v duetu s Severino) kot prva raperka v zgodovini festivala nastopili na shodu trubačev v Guči. To se mi zdi precej zanimivo trčenje tradicije in urbane kulture. Kako so vas sprejeli?
Dobro ste to definirali. Hvaležna sem Severini, da me je sploh povabila na festival: ko sva bili na odru, je bila dovolj, kul, da mi je dala priložnost, da sem lahko izvajala tudi svojo samostojno glasbo; njen bend se je dejansko umaknil z odra in nam odstopil prostor. Opazila sem, da veliko ljudi pozna komade in da prepevajo z mano. Super se mi zdi, da sem bila prva raperka v Guči - vsaj zame je bil to zgodovinski dogodek. Obožujem take nadrealistične situacije, ko bi jih bilo v življenju vsaj več. Te stvari me ženejo naprej.

Mediji vas praviloma omenjajo kot feministično raperko. Se vam kdaj zdi, da si je popkultura v zadnjih letih prilastila feminizem, da se zvezdnice od Taylor Swift pa do Beyonce redefinirajo kot feministične ikone in gesla gibanja uporabljajo kot orodje za prodajo albumov, kot nekaj začasnega, kar lahko v naslednjem promocijskem ciklu spet odvržejo? Ali pa je o teh stvareh pomembno govoriti, še posebej v popkulturi, katere potrošnice so večinoma mlada dekleta?
V mainstream popkulturi - ali pa kar v širši družbi - absolutno ni jasno, kaj feminizem sploh je. Zunaj ozkega kroga, ki se ukvarja s temi vprašanji, obstaja negativna konotacija feminizma kot nečesa slabega. Zadala sem si nalogo, da besedo spremeni v nekaj pozitivnega, zaželenega. Vem, da sama v tem podvigu ne morem uspeti, a že to, da poskušam, me navdaja z zadovoljstvom. Zato v pesmi Papa pojem "Ja sam feministkinja / da li mrziš me?"4 Pomembno je izobraževanje, da bomo vedeli, kaj je kaj, in stvari imenovali s pravim imenom. Problematika je aktualna v celi regiji - mislim, da tudi v Sloveniji, ki se nam zdi naprednejša. Kadar slišim, da se ženske ograjujejo od pojma feminizma in se z njim ne identificirajo, mi je žal, saj to pomeni, da so klonile pred dominantnim diskurzom v družbi.

Položaj žensk v hiphoperski kulturi je specifičen, ne samo zato, ker je izvajalk veliko manj kot izvajalcev. Besedila in videospoti pesmi pogosto stereotipizirajo, objektivirajo in degradirajo ženske; včasih to počnejo tudi ženske same (Nicki Minaj ima pesem Stupid Hoe, na primer). Kako to razumete v širšem kontekstu kulture in kako se to "prevede" v naše okolje, ki je hiphop uvozilo iz Amerike? Je seksizem v rapu pač nujno zlo?
Če lahko najprej malo strnem: grozno me moti to neposredno posnemanje idej, kadar se določen žanr prenese brez premisleka; v tem ni nobene avtorske moči. Obenem pa mislim, da bi bila ta tematika prisotna tudi, če bi jo "črpali" iz naše kulture, saj je tukaj seksizem še kako prisoten.

Malo več časa bi potrebovali, če bi hoteli natančneje povzeti položaj žensk v rapu. Grozno se mi zdi predvsem, kako zelo smo na seksizem navajeni: zdi se nam nekaj naravnega. Vedno sem pripravljena na vsesplošno javno obsodbo zaradi nečesa, česar kakemu mojemu kolegu sploh ne bi očitali. Na to sem se navadila, kar se mi zdi strašno. Po drugi strani pa je bila moja želja po ustvarjanju glasbe tako močna, da se šovinizmu nisem pustila motiti, in to leta 2002, ko je bila situacija še občutno hujša, kot je zdaj. Če bi se takrat ozirala na komentarje, na položaj na sceni, ne bi nikoli ničesar storila. Nekje okrog leta 2005 sem počasi začela razumeti odnose moči in za kaj v resnici gre; takrat sem sklenila, da z določenimi ljudmi nikoli ne bom sodelovala, ker so naša stališča preveč različna.

Napovedali ste izid albuma Rad, rad i samo bleja; še preden bo uradno izšel, boste za vsako pesem izdali videospot, kar v resnici pomeni, da boste vsak komad obravnavali kot singel. Se ne bojite, da boste težje prodajali album, če bodo čisto vse pesmi zlahka dostopne na YouTubu? Ali pa glasbeniki tako ali tako ne služite več s prodajo albumov?
Tak pristop se nam je zdel pač dobra ideja, in trudimo se, da bi res posneli same dobre videospote. Lahko vam povem, da bo ravno jutri (torej danes, ko to berete, op. n.) izšel naslednji spot v seriji, pesem pa bomo premierno izvajali v Sloveniji. Ideja se mi še zdaj zdi v redu, nismo pa čisto razumeli, koliko dela bo z vsem skupaj (Smeh.) Čisto mogoče, da naslednjič tega ne bomo več počeli. Jasno pa je, da glasbeniki služimo samo še z nastopi, saj "oldskul" glasbena industrija, kakršne se mi starci spominjamo, sploh ne obstaja več. Včasih smo vsako kaseto, ploščo ali CD čuvali kot relikvijo, danes pa album kot fizičen predmet sploh ne obstaja več. Ampak ne moremo se jeziti na nove generacije, ker glasbo pač konzumirajo na drugačen način, kot smo jo mi. Časi so se spremenili in nobene koristi ni od tega, da bi zdaj jadikovali nad svojo usodo.

"Pet godina od kad je izašo Dizni," pojete v eni od novih pesmi, Znam šta ste hteli. "Daleko smo dogurali"⁵. V čem ste zdaj drugačna umetnica kot na prvem samostojnem albumu, Daleko je Dizni? Kaj se je spremenilo, razen seveda stopnje slave?
Spremenilo se je to, da sem po tistem prvem obdobju izbrusila svojo veščino. Daleko je Dizni je ... grdo bo zvenelo, če rečem "amaterski album", ampak takrat sem bila res še amaterka. Res se sliši, da sem bila še tak egoist, da sem morala uporabljati čim več vokala in nisem znala odstopiti prostora matrici. "Samo strpaj noter čim več besedila," je bilo moje vodilo, "da se dokažeš kot raperka." Ampak to je bilo organsko, intuitivno. Pozneje sem začela sodelovati z raznimi producenti in glasbeniki ter dojela, da sem bila prej kot nebrušen diamant, če lahko tako rečem. Potem sem se začela učiti svojega poklica, učiti, kako se piše besedila - prej sem pisala, kot da ustvarjam roman, ne pa pesem, ki jo bo treba izvajati v živo. Konec koncev sem izhajala iz literarnega ozadja, ne iz glasbenega. Ampak seveda mi ničesar ni žal, vse je del moje preteklosti, zaradi katere sem danes taka, kot sem. Se mi pa zdi, da sem precej napredovala. Začela sem razmišljati, kakšen oder me čaka in kako temu prilagoditi nastop - vse se je dvignilo na višjo raven, upam.

Rojeni ste bili leta 1981, kar vas postavi v pogosto prezirano generacijo Y. Na Balkanu to pomeni še, da ste v otroštvu na lastni koži izkusili vojno, pozneje pa neperspektivno, tranzicijsko obdobje. Se vam zdi, da na svet gledate z manj optimizma kot generacije, ki so prišle za vami?
Ne vem, kako naj to definiram. Velika pesimistka sem, zelo negativno nastrojena. Samo glasba in ustvarjanje mi preprečuje, da se ne "fentam", da ne odneham. Glasba je moja rešitev, ki me je držala nad gladino v zelo temnem obdobju. Zato zdaj čutim obvezo, da ji poplačam svoj dolg in ji posvetim svoje življenje.

Lahko - kot avtorica ostrih, kritičnih komadov - definirate, kaj vas v sodobni srbski družbi najbolj jezi? Je to nacionalizem, korupcija, potrošniška miselnost, kaj drugega?
Joj, vse to. Kar pa trenutno uničuje Srbijo, so politiki - oni so rakova rana te družbe. Nihče od njih nima nobenih čustev do našega naroda, nihče ni sposoben, da bi vodil državo. Na vseh koncih se krade in ropa: dogaja se pustošenje Srbije. Najbolj pa me skrbi, ker proti vsemu temu ne obstaja nikakršen odpor. Ne vem, kaj se mora še zgoditi, da se bo kaj premaknilo.

V Ljubljani ste nastopili že trikrat, tokrat prvič prihajate na oder Kina Šiška. Imate kaka posebna pričakovanja od slovenskega občinstva?
Vsako mesto ima svoj "trip", pa naj bo to Sarajevo, Zagreb ali Ljubljana. V letih nastopov sem ugotovila, da niti dva koncerta med seboj ne moreta biti enaka; še v istem mestu je vsak nastop drugačen. V Ljubljani, kjer sem še kot čisto neznana izvajalka trikrat nastopala v Menzi pri koritu, se mi je zanimivo zdelo to, da je bilo vseeno kar nekaj ljudi. Očitno pridejo na koncert tudi, če izvajalca ne poznajo. Upam, da so se takrat imeli v redu. Slišala sem, da ima Kino Šiška dober oder.

Ana Jurc

^{1 Nisi tako nor, da bi te zavedla desnica / dovolj imaš pameti, da veš, komu ni pomoči
2 Nočem delati, hočem miloščino
3 Sliniš se za mano, a razlagaš, da sem prostaška / Vem pa, da bi zame skočil z mostu}

^{4 Feministka sem / me sovražiš?
5 Pet let, odkar je izšel Dizni / daleč smo prilezli.}