Štiri leta po tem, ko so newyorški hrupni veterani prenehali delovati, se obeta njegov koncert z novo zasedbo na naših tleh. Gre skorajda za t. i. superskupino, saj poleg Steva Shelleyja, ki je od leta 1985 bobnal pri Sonic Youthu, najdemo še na basu Deb Googe, sicer članico legendarnih My Bloody Valentine; za drugo kitaro pa je poprijel James Sedwards. Lansko jesen je izšel album The Best Day, s katerim je zasedba pod imenom Thurston Moore Band trenutno na turneji.

Moore, po novem živeč v Veliki Britaniji, je večino življenja prebil v New Yorku, kjer je leta 1981 ustanovil Sonic Youth in lahko bi dejali, da je vse drugo precej tiha zgodovina. Z njimi je nanizal mnoge albume, v tem času pa prav tako mnoge samostojne projekte in sodelovanja, tudi s priznanimi umetniki iz različnih domen.

Koncert bo 1. junija v Katedrali Kina Šiška, pred tem pa smo na kratko pokramljali z Moorom.

Za naslovnico aktualne plošče The Best Day ste uporabili staro fotografijo svoje matere in ta podoba naj bi tudi navdahnila samo estetiko albuma. Na kakšen način?
Iskal sem neko podobo, ki bi opredelila, kar sem občutil. Doživljanje čarobnega občutka ljubezni onkraj vsakršnih skrbi na svetu. Ta fotografija moje matere s psom v jezeru, ki jo je posnel moj oče, mi je prišla nekega dne po naključju v roke, ko sem bil na obisku pri materi.

Kako ste se našli s člani vaše nove skupine in kako bi opisali zvok tega svežega sestava sicer uveljavljenih glasbenikov?
Jamesa Sedwardsa, ki igra kitaro z nami, sem spoznal, ko sem bil pri svoji ljubi Evi v Stoke Newingtonu v severnem Londonu. James je živel v isti stavbi in večkrat smo se srečali v skupnih prostorih. Poznal me je prek Sonic Youtha - pravzaprav se mi je predstavil že leta 1991, ko je bil še najstnik. Takrat se je vtihotapil v zaodrje na festivalu Reading, kjer so se potikali tudi člani in članice zasedb Nirvana in Babes in Toyland.

Po toliko letih sva se spet srečala in medtem je postal pravi kitarski genij, zato sem ga povprašal, ali bi želel prisluhniti nekaj mojim novim skladbam in jih izvajati v živo z mano. Nastopila sva kot tandem pred zasedbo Lee Ranaldo & The Dust, kjer naju je slišal Steve Shelley, ki je bil nato zelo navdušen nad idejo, da se nama pridruži. Da! In James je predlagal, da bi poklical Deb Googe in jo vprašal, ali bi se nam priključila na basu. Ostalo je zgodovina, zdaj smo tukaj, da zahrumimo od zemlje do neba. Pri našem zvoku pa gre za raziskovanje znotraj odprte uglasitve kitar in za preiskovanje sanj.

Znano je, da ste se vselej zanimali tudi za nova imena v glasbi. Bi v tem trenutku izpostavili kakega zanimivega glasbenika ali skupino?
Rad grem ven in prisluhnem improvizirani glasbi, tako da me prvenstveno zanimajo tisti, ki se posvečajo prosto improviziranim akcijam. Všeč mi je poljski tolkalec Adam Golebiewski iz Poznana, s katerim sva nekajkrat nastopila v dvoje.

Bi se strinjali, da je na današnji alternativni glasbeni sceni sicer veliko solidne glasbe, vendar hkrati tudi manj take, ki bi poslušalca tako rekoč sezula?
Menim, da je zaradi tehnološke razvitosti mogoče širiti prav vse. Kar je sicer dobro, saj dopušča enakopravnost dostopa, je pa res, da so zaradi tega po navadi zasenčene zadeve, ki so nekoliko bolj vizionarske. Zdaj pač živimo v drugačnem svetu in menim, da če ima nekdo neki nov glas, ki ima energijo vizionarske ustvarjalnosti, se ga bo slišalo. Po navadi glasba in glasbeniki, ki so bolj generični, izginejo z obzorja.

Kaj pa glasba iz preteklosti? Se posvečate brskanju po starih izdajah in ali imate kakšno strategijo za to?
Obožujem stikanje za vsemi vrstami čudnih, starih plošč - predvsem v prodajalnah plošč. Obožujem vse, kar se tiče plošč - ovitke, tipografijo, vse - VONJ!

Kako kot ustvarjalec gledate na današnjo vse večjo fetišizacijo umetnosti? Še posebej z vidika, da se je mogoče dokopati do skoraj vsega, ne da bi sploh vstali izpred računalnika?
Nimam težav s fetišizacijo česar koli. Kot obseden zbiratelj knjig in plošč popolnoma fetišiziram določene vidike dokumentov. To je revolucija fetiša!

Se je občinstvo spremenilo v desetletjih vaše glasbene dejavnosti?
Doživel sem kar nekaj generacijskih premikov, odkar smo začeli s turnejami s Sonic Youthom v začetku osemdesetih. Pri občinstvu je danes prisotnega manj presenečenja, saj so informacije z spletom postale tako zelo instantne, vendar menim, da vedno obstajajo tudi zanimanje, neka intrigantnost in vznemirjenje v tem, da si na koncertu in da si V TRENUTKU!

Aktivno se ukvarjate tudi z literaturo. Kako bi s tega vidika opisali odnos med glasbo in besedili ter na kakšen način je za vas poezija drugačna od tega?
Po mojem mnenju lahko pri skladbi pride besedilo iz katerega koli vira in je obdelano tako, da služi skladbi. Poezija kot disciplina je drugačna, saj za svoje bistvo zahteva samoten glas in stran v knjigi.

Kako je prišlo do tega, da poučujete na delavnici poezije na oddelku univerze Naropa v Koloradu, ki ga je ustanovil Allen Ginsberg?
Bil sem v stiku s pesnico Anne Waldman, s katero je Allen ustanovil ta oddelek leta 1974. Spoznala je, kako zelo me navdušujeta in zanimata poezija in poetika, hkrati je bila mnenja, da bi se veliko študentov pozitivno odzvalo na nekoga z alternativne glasbene scene, ki ima akademsko zavest o zgodovini poezije.

Ste kdaj v življenju dosegli trdno zavest o veliki ustvarjalni vrednosti svojega dela? In kako lahko uveljavljen umetnik skozi čas ostane radikalen in ne postane klišejski v tem, kar počne?
Vedno imam občutek, da delujem v smeri nekega razodetja, a se hkrati zavedam, da gre za kontinuum. Ni nujno biti "radikalen", temveč le pristen in zvest svojemu srcu, kar pa je dandanes najbolj radikalna zadeva, ki jo umetnik lahko naredi.