V okviru projekta B-AIR, ki ga vodi Radio Slovenija, pa je že nekoliko prej, leta 2019, nastala ideja o platformi AIR, ki bi preko interneta združevala zvočne in radijske umetnike po vsem svetu, hkrati pa bi iz zvočnega gradiva, nastalega v njihovem sodelovanju, samostojno ustvarjala alternativni radijski program, “neskončno” zvočno skulpturo.

Stara ideja sodelovanja
Zgodovinski vzor in že deloma uhojena pot za tovrsten način skupinskega zvočnega izhaja iz ideje večne mreže umetnikov umetnika Roberta Filliouja, člana avantgardističnega gibanja fluxus, nastalega v 50. letih 20. stoletja. Filliou je 17. januarja leta 1963 izjavil, da se je umetnost rodila na ta dan pred natanko milijon leti, kar je bil povod za to, da v skupinskem duhu praznuje idejo umetnosti in s tem opominja na to, da je umetnik vselej del širšega delovanja, tako umetniških kot drugih družbenih dejavnikov in akterjev.

Fillioujevo avantgardistično idejo o spajanju umetnosti in vsakodnevnega življenja je prevzela Evroradijska skupina radiofonskih umetnikov Ars acustica, skupina, ki brez velikih vložkov in predvsem iz notranje nuje in lastne iznajdljivosti s praznikom umetnikov slavi tudi zvok in radijsko transmisijo zvoka. Nastal je vsakoletni Rojstni dan umetnosti, večer, v katerem si postaje izmenjujejo in mešajo zvočna darila, glasbene nastope, terenske posnetke, eksperimentalne radijske igre.

Neskončna, večna radijska postaja
Gregor Pirš, urednik uredništva za resno glasbo programa Ars in skladatelj, ki je s Saško Rakef Perko zasnoval projekt B-AIR, tega vidi kot preplet umetniške in humanistične ideje, po eni strani gre za raziskovanje vpliva zvoka na otroško dušo, po drugi strani pa je ključen del projekta tako imenovana platforma AIR, Abstract Infinity Radio: “To je ideja, ki se mi je porodila leta 2018 na zasedanju skupine Ars Acustica kot alternativna, neskončna, tako rekoč večna radijska postaja, ki prisluškuje svetu različnih radiofonskih dogodkov in shranjuje vse te vtise globoko v podzavest končno pa iz tega spomina oblikuje samo sebe na svoj način in se pri tem vedno bolj uči, kako, po kakšnih logikah, kombinirati različne zvoke.”

Pirš je v odprtokodnem programskem okolju Pure Data ob pomoči partnerjev z Inštituta Jožef Stefan in zunanjih sodelavcev zasnoval platformo, spletno mešalno mizo, ki lahko združi vse te kanale, zvoke umetnikov z vsega sveta in jih kompleksno posname ali posreduje. Povezovanje poteka s pomočjo prav tako odprtokodne tehnologije, ki jo je razvila Univerza Stanford za glasbene raziskave. Miha Valenčič, arhitekt informacijskih sistemov opiše, kako se uporabniki preko interneta povežejo z avdio središčem B-AIR, kamor svoje avdio kanale pošiljajo, prejemajo pa povratne avdio kanale od ostalih udeležencev. “Razvili smo celovito platformo za spremljanje povezanih glasbenih umetnikov v virtualni studio in programski studijski snemalnik, ki v okviru glasbene seje vsakega udeleženca posebej snema. Posnetke lahko kasneje predvajamo, obdelujemo in mešamo med seboj, hkrati pa nam B.AIR Audio Recorder omogoča tudi enostavno arhiviranje glasbenih sej.”

Gregor Pirš opozarja na to možnost uporabe že obstoječih tehnologij in njihovo nadgradnjo, kar omogoča prav odprtokodno programje: “Tu smo naleteli na največ težav, ker gre za razkorake med različnimi tehnologijami, med odprtokodno programsko opremo in Applovimi sistemi, komercialno programsko opremo. Tu se je zelo jasno videlo, kako težko človek izstopi iz digitalnega ujetništva, ki ga sam niti ne zazna, dokler ne pride do neke iniciative, da bi želeli imeti ne samo cenejšo, ampak tudi bolj fleksibilno rešitev. Kajti odprtokodna programska oprema prinaša potencialno večjo fleksibilnost, lahko jo spreminjaš in prilagajaš različnim scenarijem in je dobro dokumentirana, za razliko od komercialnih rešitev. In jo lahko imamo pravzaprav za akademsko disciplino. Programer na tej ravni je programer akademik, kar ga izenačuje z umetnikom, skratka, vse te zgodovinske debate, kaj je to programiranje, ali je to industrija ali umetnost, v tem primeru gre za umetniško pojmovanje samega softverskega ustvarjanja.”

Zvočna umetnost iz kuhinj v svet
Prejšnji teden, na rojstni dan umetnosti 17. januarja 2023, se je na ta način zbrala skupina umetnikov in v mednarodno izmenjavo radijskih postaj v živo oddajala projekt The Kitchen (Kuhinja) pod vodstvom znanega britanskega radiofonskega umetnika in producenta elektronske glasbe Matthewa Herberta: “Herbert je priskrbel estetsko umetniško idejni okvir, mi smo priskrbeli tehnologijo. Skupaj smo se dobili in sproducirali 40 minut nastopa na temo kuhinja – šlo je za uporabo vsega, kar človek lahko najde v kuhinji, od kuhanja jajca do pokrovk, nožev, strojev in tako naprej. Pri tem je imel vodilno vlogo avstrijski radio ORF, tam so priredili celo kuharsko zabavo in jo zvočno posredovali v našo platformo. Potem je še nekaj posameznih umetnikov sodelovalo s svojimi intervencijami. Na trenutke je produkcija delovala zelo razburljivo, seveda v sklopu tega, čemur radi rečemo zvočna umetnost, torej umetnost zvokov, šumov, znanih ali nerazkritih virov. To je umetnost, ki v bistvu ni težka za poslušanje, to ni avantgardna kompozicija, če nekdo iz zvokov kuhinje naredi glasbo, kljub temu pa to ni glasba, kot bi jo sicer pričakovali.”

Nastope iz kuhinj je nadzoroval Hugh Jones, tonski mojster in producent Matthewa Herberta v njegovem Accidental Studiu. Praktični preizkus platforme AIR je meril predvsem v smer povezovanja, odpiranja radijskega studia v svet: “Če je en tonski mojster v Kanadi, drugi v Berlinu, tretji pa v Ljubljani, mi konkretno na Institutu Jožef Stefan in na zelo hitrem omrežju, oddajamo pa preko Radia Slovenija, lahko ta svet nekje združimo v smiselno celoto. Ta mešalna miza lahko sprejema tudi verbalne ukaze. Mi lahko naročamo, kaj naj naredi, kako naj upravlja glasnost posameznih kanalov, s širšo zvočno panoramo, lahko ji recimo rečemo, naj vse lihe kanale počasi postavi na najvišjo vrednost v desetih sekundah in se bodo odprle panorame zvokov z enim samim ukazom. Ta način je zelo primeren, saj ga lahko uporablja tudi nek zunanji računalniški sistem. To je bistvo tega, kar smo želeli doseči znotraj platforme AIR,” sklene Gregor Pirš. “Imeli pa smo tudi srečo, da je so komponente sistema prilagodljive in povezane z odprtimi protokoli,” je dodal Jan Jona Javoršek z Instituta Jožef Stefan. “Kajti tudi naša tehnična izvedba je bila neke vrste kuhinja, saj smo morali v zadnjem trenutku Gregorjeve že preizkušene sisteme in čisto nove rešitve prilagoditi umetniškemu konceptu, ki se je spreminjal do zadnjega trenutka.”

Tonski mojster prihodnosti
V večeru Rojstnega dne umetnosti se je odvil preizkus enega dela platforme AIR, direktno mešanje živih kanalov. S skupino, ki je nastala v povezavi z Institutom Jožef Stefan, se projekt nadaljuje. V naslednji fazi bodo sodelovali tudi člani Odseka za tehnologijo znanja, ki bodo platformi pomagala, da se bo znala tudi učiti.

V projektu raziskav in umetniških stvaritev, ki nastajajo za najmlajše otroke, v projektu B-AIR nastaja veliko zvočnega materiala, iz katerega bo programska oprema gradila nove zvočne oblike: “Končna ideja je bila, da bi imeli na voljo veliko zvočnega materiala, potem pa bi pripravili vmesnik, s katerim bi otrokom ponudili v montažo neke odseke vseh teh materialov, to pa bi postala podlaga, na kateri bi se stroj učil. Stroj bi razmišljal s stališča otroškega tonskega mojstra. Predstavljamo si, da ima otrok na voljo nekaj šumov, zvokov, ritmov, dodamo steze in ta material po svoje zmontira, računalnik si to zapomni in to postane del procedure strojnega učenja. S toliko in toliko primeri, tisoči, stotisoči, milijoni, se lahko potem sam stroj začne obnašati kot otrok, kot bi montiral otrok. To so še zelo abstraktni koncepti in tudi ne cilji, ki bi jih človek lahko hitro dosegel. Možnosti je zelo veliko. Vmes se je zgodila korona. Potem ko smo projekt prijavili leta 2019, se je zgodil razmah vseh teh povezav tudi v šolstvu, Zoom, drugi povezovalni programi. Ko smo potem razmišljali, smo videli, da je bila naša ideja takrat vizionarska. Zdaj stvari razvijamo po svoje in verjamem, da bodo dosegle nek namen, verjetno pa ne že jutri.”