Leta 1955 rojeni Mark Hollis je zasedbo Talk Talk ustanovil leta 1981 skupaj z bobnarjem Leejem Larrisom, basistom Paulom Webbom in klaviaturistom Simonom Brennerjem. Zgodnje uspehe so poželi v vodah sintpopa s singli Talk Talk, It’s My Life in Such a Shame, v tistem času so koncertirali med drugim tudi z Duran Duran.

Uspeh v dveh povsem različnih žanrih
Pesmi Today in Talk Talk, ki sta izšli na njihovem dolgometražnem prvencu The Party’s Over v letu 1982, sta se uvrstili na glasbene lestvice po svetu, dve leti pozneje je izšel še uspešnejši album It's My Life. Naslovna pesem je postala njihov najbolje prodajani singel v ZDA, singel Such a Shame pa se je uvrstil na vrhnja mesta lestvic v več evropskih državah.

Sicer pa za to zasedbo velja, da je ena redkih, ki je dosegla uspeh v dveh popolnoma različnih žanrih. Na svojem tretjem albumu The Color of Spring iz leta 1986 so Talk Talk začeli eksperimentirati z novo zvočno usmeritvijo, ubrali so improvizatorski pristop k snemanju. Ta usmeritev je pozneje postala znana kot postrock, v celoti pa so se ji zapisali z zadnjima dvema albumoma: Spirit of Eden iz leta 1988 in Laughing Stock, ki je izšel tri leta pozneje.

Eksperimentalne snemalne seanse v temi
Mnogi zvoki, ki so se znašli na teh zadnjih izdajah, so bili "posneti po naključju, nesreči in urah preizkušanja vsake možne zamisli," navaja portal Consequence of Sound. Snemanje albuma Laughing Stock naj bi bilo še posebej naporno, Hollis naj bi se namreč izoliral v temni sobi brez ur. K njemu so na snemalne seanse rotirajoče prihajali gostujoči glasbeniki, ki med snemanjem niso bili deležni dnevne svetlobe.

Sodobni in vplivni mojstrovini
Albuma Spirit of Eden in Laughing Stock dandanes večinoma označujejo za sodobni mojstrovini, ki sta veliko vplivali na izvajalce, kot so Radiohead, Sigur Rós, Portishead in Mogwai.

Hollisove improvizacijske tehnike snemanja in tolikšno posvečanje detajlom pa so zasedbi pravzaprav onemogočili, da bi se podali na turnejo. "Za velik delež teh stvari bi bilo neizvedljivo, da bi jih sploh kdaj lahko igral ... ker ne bi vedel, kako," je dejal po izidu albuma Spirt of Eden.

"Povsem možno najtišja in najintimnejša plošča, kar jih je kadar koli bilo izdanih"
Zasedba se je razšla leta 1992, šest let po tem je Hollis izdal samotni album, naslovljen kar Mark Hollis. Publikacija All Music je album označila za "povsem možno najtišjo in najintimnejšo ploščo, kar jih je kadar koli bilo izdanih." Po tej izdaji se je umaknil iz glasbene dejavnosti, njegovo zadnjo stvaritev je bilo mogoče slišati leta 2012 v seriji Showtime Boss.

Svojo odločitev za umik iz glasbenih vod je po pisanju publikacije NME pojasnil z besedami: "Tako sem se odločil zaradi svoje družine. Morda so drugi sposobni tega, vendar ne morem biti na turneji in biti hkrati dober oče."

Vzrok smrti 64-letnega Marka Hollisa za zdaj še ni znan, so se pa mu z zapisi na svojih profilih na družbenih omrežjih poklonili med drugim tudi njegovi nekdanji sodelavci.

Basist Webb, znan kot Rustin Man, ki je zasedbo zapustil po albumu Spirit of Eden, je zapisal: "Zelo sem šokiran in razžaloščen ob novici o smrti Marka Hollisa. Glasbeno je bil genij, v čast in privilegij mi je bilo biti v skupini z njim. Marka nisem videl več let, vendar sem bil podobno kot mnogi glasbeniki naše generacije globoko pod vplivom njegovih glasbenih idej. Vedel je, kako ustvariti globino občutka z zvokom in prostorom kot noben drug. Bil je eden od velikih, če ne največji."

Simon Le Bon, frontmen še zmeraj dejavnih Duran Duran, pa je ob Hollisovem slovesu objavil zapis: "Nam, Duran Duran, je zelo hudo ob spoznanju, da je umrl eden od velikih glasbenih inovatorjev Mark Hollis. Skupina Talk Talk, ki jo je soustanovil in vodil, je bila z nami na turneji leta 1982; to je bila ogromna in zelo zabavna izkušnja. Mark je bil glavni avtor nekaterih resnično odličnih pesmi, med drugim It's My Life in Such a Shame. Leta 1988 je izšel izjemen album Spirit of Eden. Spominjali se bomo njegovega talenta in njegova glasba bo še naprej živela."