Belafonte je umrl za posledicami postopnega srčnega popuščanja, je potrdil njegov predstavnik za stike z javnostjo.

V času, ko je bila segregacija v ameriški družbi še zelo prisotna, je bil vzpon Harryja Belafonteja v zabavni industriji prelomen. Ni bil sicer prvi temnopolti izvajalec, ki je presegel rasne razmejitve – že pred njim so bili uspešni Louis Armstrong, Ella Fitzgerald in drugi – a domet njegove slave je bil za tisti čas precedenčen: nekaj let je bil največje ime popularne glasbe.

Prvi, ki je prodal milijon albumov
Harold George Bellanfanti Jr. se je 1. marca 1927 rodil v Harlemu; njegov oče je bil priseljen z Martinika, mama pa z Jamajke. Harry je tako rekoč lastnoročno v Ameriki zanetil modo glasbe s karibskimi vplivi: proslavil se je s pesmima Day-O (The Banana Boat Song) in Jamaica Farewell z albuma Calypso, ki se je leta 1956 povzpel na vrh Billboardove lestvice in tam kraljeval dolgih 31 tednov. To je bil – tik pred "izbruhom" Elvisa Presleyja – prvi album samostojnega izvajalca, ki je prodal več kot milijon izvodov.

Harry Belafonte je obenem veljal za koncertno atrakcijo: bil je čeden in karizmatičen, znal pa je očarati z repertoarjem folktradicij s celotnega sveta, z delavskimi pesmimi tipa Lead Man Holler, z baladami tipa Scarlet Ribbons ipd. Leta 1959 je bil že najbolje plačani temnopolti zabavljač v zgodovini; nastopal je tako v New Yorku kot tudi v Los Angelesu in Las Vegasu. Uspeh je za seboj potegnil ponudbe filmskih vlog – Harry Belafonte, in ne Sidney Poitier, je bil v ZDA prvi idol popoldanskih filmskih matinej.

Podpornik in mecen Martina Luthra Kinga
Vseeno pa filmska kariera nikoli ni bila Belafontejeva prioriteta in sčasoma tudi pevska kariera ni bila več njegov najvišji cilj. Čeprav je v zabavni industriji z velikimi premori nastopal vse do tega tisočletja, pa se je od poznih petdesetih let 20. stoletja naprej posvečal predvsem boju za državljanske pravice. Že zgodaj se je spoprijateljil in postal podpornik Martina Luthra Kinga Jr. ter boja za enakopravnost, ki ga je ta poosebljal.

Prispeval je varščino, kadar je bilo treba dr. Kinga in druge aktiviste spraviti iz ječe, ter leta 1963 sodeloval v zgodovinskem pohodu na Washington. Njegov veliki apartma na Manhattnu je bil Kingovo newyorško zatočišče, zanj pa je tudi odprl zavarovalno polico. Po atentatu na Kinga leta 1968 je prispeval tudi lastna sredstva, da je bila njegova vdova preskrbljena.

Nekaj mesecev po Kingovi smrti je v nekem intervjuju izrazil svoje mešane občutke ob tem, da "mora odgovarjati na vprašanja, kot da je predstavnik svojih ljudi", češ da "sovraži pohode in klice ob treh zjutraj, da moram nekega tipa spraviti iz zapora". Kljub temu je vse to sprejel kot svojo dolžnost.

Sinonim za zvezdnika-aktivista
Harry Belafonte je postavil visok standard za zvezdnike, ki so mu sledili, ter med drugim javno oštel Jay-Z-ja in Beyonce, ki po njegovem mnenju nista izpolnjevala svoje "družbene odgovornosti"; kot svojega mentorja so ga navajali Usher, Common, Danny Glover in številni drugi. Zato tudi ni bilo presenetljivo, da mu je Spike Lee v filmu Črni KKKlanovec (2018) odstopil vlogo staroste, ki mora mlade aktiviste poučiti o zgodovini Amerike. (To je bila tudi njegova zadnja filmska vloga.)

Globoko vsajeni predsodki
Kljub svoji slavi pa se je še vedno vsakodnevno srečeval z rasizmom. Ko je leta 1957 nastopil v filmu Island in the Sun, v katerem je bila nakazana romanca med njim in (belsko) protagonistko, je to na Jugu sprožilo vihar. V Južni Karolini so celo sprejeli zakon, ki bi kaznoval vsako kinodvorano, ki bi film predvajala. V Atlanti, kamor je šel leta 1962 na konferenco organizacije Southern Christian Leadership, so mu v restavracijah odrekali strežbo. Številne gledalce je jezilo, da je bil gost televizijskih glasbenih oddaj hkrati z belskimi pevkami (s Petulo Clark in Julie Andrews), kar je ogrožalo njegova sponzorstva. (Snemanje oddaje s Petulo Clark so leta 1968 prekinili, ker se je pevka dotaknila kolegove roke, pokrovitelj – podjetje Chrysler-Plymouth – pa je zahteval, da začnejo od začetka, kar je producent sicer zavrnil.)

Po drugi strani je bil tudi tarča kritik temnopolte skupnosti, ki mu je na začetku kariere očitala, da svoj uspeh dolguje svetlejšemu odtenku polti, pozneje pa, da se je ločil od prve žene in se poročil z belko, Julie Robinson. Na Trinidadu, od koder izvira glasba kalipso, je veljal za "vsiljivca", čeprav svojih glasbenih vplivov nikoli ni skrival.

Šovbiznis ga je razočaral
Na naslovnicah se je znašel tudi zaradi vloge, ki jo je zavrnil: leta 1959 je odklonil vlogo v ekranizaciji Gershwinove opere Porgy and Bess, ki jo je režiral Otto Preminger; zmotili so ga "negativni rasni stereotipi", kot se je takrat izrazil. Pozneje je bil tudi javno kritičen do Sidneyja Poitiera, ki vlogo je sprejel (moža sta bila sicer prijatelja). V celih šestdesetih letih ni posnel niti enega filma, češ da Hollywooda ne zanimajo družbeno ozaveščeni projekti, v kakršnih bi si želel nastopati.

V osemdesetih je pomagal organizirati kulturni bojkot Južne Afrike, dobrodelni koncert Live Aid ter snemanje pesmi We Are the World, katere prihodki so bili namenjeni otrokom v Afriki. Leta 1987 je nasledil Dannyja Kaya kot Unicefov ambasador dobre volje.

Belafontejev prijatelj, aktivist Andrew Young, je nekoč pripomnil, da je Belafonte "eden redkih ljudi, ki z leti postajajo radikalnejši". Še posebej kritičen je bil do administracij Georgea W. Busha; za zunanjega ministra Colina Powlla je izjavil, da je "šel služit v gospodarjevo hišo", Busha pa je opisal kot "največjega terorista na svetu". Pred volitvami leta 2016 je tudi kategorično obsodil Donalda Trumpa.

Harry Belafonte je v svoji karieri prejel številne nagrade, med drugim častnega oskarja za humanitarno delo in človekoljubje in častnega grammyja za življenjsko delo. V njegovem rodnem New Yorku so ob njegovem 90. rojstnem dnevu po njem poimenovali knjižnico v četrti Harlem.