Leta 1935 rojena Mirella Freni je večkrat stala na odru ob tenoristu Lucianu Pavarottiju, sicer prijatelju iz otroštva, saj namreč oba izvirata iz Modene.

V rodnem kraju je doživela tudi svoj debi v letu 1955 na odru Teatro Municipale, kjer je nastopila v uprizoritvi opere Carmen. Tri leta pozneje je v Teatro Regio Torino nastopila v La bohème, v sezoni 1959/60 pa se je priključila nizozemski nacionalni operni hiši.

Mednarodni preboj na angleškem odru
Za njen mednarodni preboj velja vloga v Ljubezenskem napoju, operi Gaetana Donizettija, ki jo je odpela v Glyndebournu v Angliji, v londonski kraljevi operni hiši pa je prvikrat nastopila leta 1961. V milanski Scali je prvikrat pela dve leti pozneje, leta 1965 pa še v Metropolitanski operi.

V tej newyorški operni hiši so v letu njene upokojitve pripravili tudi posebno slavje, s katerim so se poklonili štirim desetletjem sodelovanja s Frenijevo in petim desetletjem njene operne kariere.

Poroka in sodelovanje s slavnim bolgarskim basistom
Sicer pa je v 70. letih preteklega stoletja postala poglavitna interpretka težjih vlog v delih Verdija in Puccinija. Leta 1981 se je poročila s slavnim bolgarskim basistom Nikolajem Gjaurovom, s katerim sta nato skupaj veliko nastopala in snemala. Ustanovila sta tudi pevsko akademijo Centro Universale del Bel Canto v Vignoli v bližini Modene. Poročena sta bila do njegove smrti v letu 2004.

V 90. letih preteklega stoletja se je zapisala verizmu, ki je s svojim neolepšanim prikazovanjem življenja nasprotje velike opere. Tistega desetletja je pela tudi v pomembnejših operah Petra Iljiča Čajkovskega.

Njena zadnja operna uprizoritev je bila v letu 2005 v Washingtonski narodni operi, kjer je pela ravno v stvaritvi Čajkovskega, in sicer Devici Orleanski. Leta pozneje je sodelovala tudi v gala predstavi, s katero so se v Metropolitanski operi poklonili opernemu menedžerju Josephu Volpeju.

Sodelovanje z velikimi dirigenti
V letih, ki so sledila, je še naprej sodelovala z velikimi dirigentskimi imeni, kot so Herbert von Karajan, Carlos Kleiber, Claudio Abbado, Luchino Visconti, Riccardo Muti, Georges Prêtre, Franco Zeffirelli, James Levine, George Solti in Giuseppe Sinopoli.

Za Mirello Freni je ostal tudi precejšen opus pomembnih posnetkov, med drugim iz del Aida, La Traviata, Tosca, La bohème, Evgenij Onjegin, Madam Butterfly, Manon Lescaut in Otello. Nastopila je tudi v več opernih filmih, vključno z La bohème, Madama Butterfly in La Traviata.

Šestkrat je bila nominirana za nagrado grammy, leta 1993 pa je bila odlikovana z italijanskim Cavaliere di Gran Croce (vitez velikega križa) in francoskim Légion d'honneur (legija časti), še poroča portal Opera Wire.

Modenski župan Gian Carlo Muzzarelli je ob njenem slovesu zapisal: "Modena in svet sta izgubila Mirello Freni. Zapustil nas je čudoviti glas Modene, ženska, umetnica in prijateljica." Po poročanju italijanskih časopisov je sopranistka umrla na svojem domu v Modeni po dolgotrajni bolezni, nekaj tednov pred svojim 85. rojstnim dnem.