"V Sloveniji smo bili vedno povezani s prostorom Balkana, čisto slovenstvo ne obstaja, ker če bi vsak za nazaj raziskoval svoje korenine, bi našel marsikaj. Vsekakor pa je Slovenija mala oaza srečevanj med zahodno in vzhodno Evropo," je v oddaji NaGlas! TV Slovenija dejal Vasko Atanasovski, ki se je skupaj s še 15 domačimi izvajalci našel na kompilaciji Uglaševanje v svet: Slovenija, s katerim se glasba Slovenije predstavlja svetu.

Prihajate iz Maribora, odraščali ste v družini umetnikov, starši so plesali balet v SNG Maribor. Za svojo družino pravite, da je Jugoslavija v malem. Zakaj?
Ker je ta rodovnik tako mešan … čeprav se sam bolj počutim kot Marsovec kot pa glasbenik, tudi glasba je brez meja in neki nacionalizmi in te stvari se me nekako ne dotikajo. Po rodu je moja mama napol Slovenka, njen oče je iz Ljubljane, ki se je poročil z Beograjčanko – torej je že tu nastala neka kombinacija. Moj oče pa je sin mame Hrvatice in pa očeta Makedonca, po katerem imam tako znamenito, zelo makedonsko ime Vasko Atanasovski.

Kako je bilo odraščati v Mariboru s takšnim imenom in priimkom?
Za Slovenijo je takšen priimek nekako eksotičen, seveda, vsi ga povežejo z Makedonijo, čeprav moram reči, da sem imel z Makedonijo najmanj stikov v družini, tudi kar se tiče sorodnikov, jezika.

Makedonščine se niste naučili doma?
Ne, srbohrvaško sem se nekako učil vzporedno, skupaj s slovenščino, od malega. Takrat je bilo drugače, tudi serije, televizija, dosti je bilo vsebin v tem jeziku, stripe smo brali v hrvaščini. Makedonščina je bila oddaljena, tudi moj oče se je ni naučil, ker se je materin jezik bolj prenesel, hrvaški torej, pa tudi on je že praktično odrastel tu - živel je v Mariboru od tretjega leta starosti. Tako da zadnje leto, odkar igram po Makedoniji, odkrivam jezik, sem se ga priučil ...

V Makedoniji so pa težko razumeli, da vi kot Vasko Atanasovski ne govorite makedonščine?
Drži, to je smešno, tu sem neke vrste eksotika, dol pa vsi pričakujejo, da sem totalni Makedonec, jaz pa se zdaj učim makedonsko ...

Že v osnovni šoli ste imeli svojo skupino, najprej ste se zaljubili v romsko glasbo. Kateri zvoki Balkana vas najbolj privlačijo?
Balkanska glasba mi je bila vedno blizu, verjetno zato, ker živim v tem okolju in je to naša glasba. Meje za glasbo ne obstajajo, torej obstajajo samo čustva, ki se tukaj prepletajo. Romska glasba je še bolj simbol za svetovno glasbo, glasbo brez meja, ljudi brez meja, bi temu rekel, države brez meja – to lahko vlečemo ven iz glasbe.

Vašo glasbo poslušajo tudi na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji. Kako vas Balkanci sprejemajo kot nekoga iz Slovenije, ki igra balkansko glasbo?
Mislim, da kar dobro. Prej sem igral veliko po Evropi, po svetu. Mogoče je Balkan zadnje leto celo bolj prisoten. Dosti dobro poznam tradicijo Balkana: od srbskih starogradskih, sevdaha, makedonskih narodnih. Tudi ko pojem, dovolj dobro znam jezik. Mislim, da tu nimam barier, da bi me prepoznali kot Slovenca ...

Zakaj pa je v Sloveniji tovrstna glasba tako priljubljena?
Ker smo zmeraj tako povezani s tem prostorom. Čisto slovenstvo ne obstaja, to je neka manipulacija, ker če bi vsak šel nazaj raziskovat svoje korenine, bi tu našel vse živo, ampak vsekakor je to neki prostor med zahodno Evropo in vzhodno. Slovenijo doživljam kot neko malo oazo teh srečevanj.

Igrate v več skupinah, naslednji teden v Novi Gorici nastopate kot del skupine Dela Se Godba s Klariso Jovanović. Kaj lahko pričakujemo?
S Klariso Jovanović smo začeli že pred zelo dolgo časa sodelovati in vmes so vsi drugi skorajda odpadli, v glavnem delajo sami svoje projekte s svojimi zasedbami. Pri njej pa sem še vedno saksofonist, ki drži zraven, in sodelujeva že skoraj 20 let, če ne celo več. Vsa ta leta Klarisa goji glasbo Balkana, Sredozemlja, priredbe ljudske glasbe. In tako bo tudi naslednji teden.