Sonic Youth so med oboževalci Nirvane znani kot skupina, ki je bodoče legende grungea vzela v svojo zaščito takrat, ko jih še nihče ni poznal. Thurston Moore je trojici iz Seattla celo pomagal do podpisa pogodbe z založbo Geffen, ki je nato leta 1991 izdala danes antologijski album Nevermind. Med glasbeniki so se spletle prijateljske vezi in od Cobainove smrti leta 1994 so pretreseni Sonic Youth zavračali vsa vprašanja medijev na to temo. Zato ni čudno, da jih Van Santova ideja o filmu najprej ni navdušila.

Moora sta k sodelovanju navsezadnje pritegnili Van Santova obsežna filmografija in umetniška integriteta, predvsem pa to, da se režiser ni opiral na zlizane stereotipe rokenrolske dekadence.

Najprej so Mooru dodelili funkcijo "glasbenega kuratorja", kmalu pa je napredoval do naziva osebnega svetovalca Michaelu Pittu, ki v filmu igra Cobaina. Končni izdelek je, po Moorovi oceni, zvest posnetek zadnjih mesecev Cobainovega postopnega zdrsa v propad.

Presenetljiv izbor glasbe
Zanimivo je, da ustvarjalci za glasbeno podlago filma niso uporabili glasnega žaganja v slogu Nirvane, ampak precej bolj umirjeno instrumentalno glasbo. To naj bi bil poklon Kurtovi nežni, introvertirani naravi.