Chris Eckman je bil v preteklosti najbolj znan kot frontman priznane seattelske zasedbe The Walkabouts, ki je bila dejavna med letoma 1984 in 2015. Že tri leta pred razhodom The Walkabouts pa je z nemškim založnikom Petrom Webrom ustanovil založbo Glitterbeat, "najbolj globalno založbo, ki operira iz Ljubljane". Glitterbeat je najprej deloval kot odvod legendarne nemške založbe Glitterhouse, kmalu pa se je podala na samostojno pot in v vseh štirih letih, od 2014 do 2017, osvojila nagrado womax (World Music Expo) za najboljšo založbo leta. Nagrado podeljujejo na podlagi glasovanja novinarjev iz 25 držav (tudi iz medijskih hiš, kot so BBC, Radio France International ali WDR/Funkhaus Europa), ki na mesečni ravni glasujejo za svoje najljubše sveže albume s polja glasb sveta, skupni rezultat pa je viden na platformi World Music Charts Europe (WMCE).

Pravzaprav pa Eckman pravi, da jih je prva nagrada nekoliko presenetila, ker so "vendarle bili neke vrste obstranci na področju "glasb sveta". Narekovaje navajam, ker se niti sami nimajo za založbo, ki deluje v polju glasb sveta. V katalogu Glitterbeat med drugim najdemo izdaje, ki jih med drugim podpisujejo Bassekou Kouyaté, Noura Mint Seymali, Samba Touré, Sacri Cuori, Hanoi Masters ali Damir Imamović. Slovenski trio Širom, ki ga tvorijo Ana Kravanja, Iztok Koren in Samo Kutin, pa je lani izdal album I Can Be A Clay Snapper pri Glitterbeatovem odvodu, poimenovanem Tak:til. Sicer pa je Chris Eckman kot producent ali koproducent sodeloval pri izdajah mnogih glasbenikov, tudi Vlada Kreslina.

Na prvi dan letošnjega festivala Druga godba, ki bo tokrat v Ljubljani in Piranu od 24. do 26. maja, bo v piranskem starem skladišču soli Monfort nastopila zasedba Dirtmusic, v kateri sta poleg Eckmana še Murat Ertel, sicer član znane turške psihedelične zasedbe Baba Zula, in Avstralec Hugo Race. Tudi sicer je skozi leta nanizal več sodelovanj in projektov, med zanimivejšimi je tudi njegov album The Last Side of the Mountain, na katerem je enajst uglasbenih angleških prevodov pesmi Daneta Zajca.

Več o nekdanjem Seattlu in današnjem založništvu pa v spodnjem intervjuju s Chrisom Eckmanom!

Izvirate iz Seattla, kjer ste v zgodnjih 80. letih preteklega stoletja ustanovili zasedbo The Walkabouts. Glasbena scena, vezana na to mesto, je nato s prelomom v naslednje desetletje doživela ogromno prepoznavnost po svetu. Kako gledate danes na tisti čas?
Pravzaprav se zdaj, po vseh teh letih, bolj zavedam, kako zares poseben čas je to bil, in tudi njegovega vpliva se zdaj zavedam bistveno bolj. Vendar menim, da ne gre tukaj za nostalgijo ali romantiziranje. Scena je bila res posebna, ne le v smislu glasbe, tudi v mnogih zadevah, ki so onkraj nje, vendar so seveda te zadeve tudi vplivale na glasbo. Že zaradi same geografske lege Seattla, ki je zelo odrezan od siceršnjega dogajanja, je bila tamkajšnja scena spočetka povsem brezupna. Treba se je seveda zavedati, da je bilo to pred na primer Amazonom in podobnimi spletnimi ponudniki, pred tako rekoč eksplozijo visoke tehnologije v tisti regiji, konec koncev govorim o obdobju pred vznikom grungea.

Seattle je bil v tistem času precej miren kraj in zunaj tega, kar je veljalo za neke siceršnje smernice takratne ameriške neodvisne glasbe. Pogosto sem dejal, da so tisti, ki so bili ambiciozni, že zapustili to mesto ter se podali v Los Angeles ali New York. Recimo, kar ni splošno znano, Duff iz Guns N' Roses (baskitarist Duff McKagan, op. n.) je Seattlečan in je bil pred tem član nekaterih sploh prvih punkerskih zasedb v Seattlu. Bil je eden tistih, ki so takrat spoznali, da je bilo muziciranje v Seattlu v slepi ulici, in so raje odšli, saj so drugje lahko uspeli. Po drugi strani pa smo se tisti, ki smo ostali, intenzivneje zavedali te brezupnosti, tako da smo se namesto vprašanju, kako uspeti v glasbenem poslu, raje posvečali sami glasbi. Glasbenega posla sploh nismo razumeli, to je bilo za nas res nekaj zelo oddaljenega. Vendar smo zato imeli veliko prostega časa, ki nam je omogočil, da smo se osredotočali samo na muziciranje. Velika ironija je, da je nato ta scena res naravnost eksplodirala na mednarodni ravni. Na primer seznanitev z glasbo Nirvane še zmeraj skoraj kjer koli na svetu za marsikaterega najstnika predstavlja nekakšen iniciacijski obred.

Od eksplozije scene do njenega zatona ni trajalo dolgo. Je to predstavljalo presenečenje za nekoga, ki je bil sam neposredno vpleten v seattelsko glasbeno dogajanje?
Res je, ni trajalo dolgo. Zagotovo je bil samomor Kurta Cobaina najočitnejša točka konca tega obdobja. Že pred tem je bilo opaziti mnoge svarilne znake, sicer smo se takrat kot mladi ljudje zabavali, vendar je bilo predvsem veliko preveč mamil na sceni. Sploh glede heroina sem se že takrat spraševal: "Ni to nekaj, kar so počeli v 70. letih?" in se mi je zdelo precej čudno, da je bil prav tako še v 90. letih skoraj splošno sprejemljiv.

Se je poznejša umiritev intenzivnosti scene nakazovala že prej? Heroin je namreč že v letu 1990 odnesel Andrewa Wooda, pevca seattelske zasedbe Mother Love Bone, iz katere so tako rekoč potem izšli slavni Pearl Jam in ki je nekaj časa bil tudi sostanovalec lani umrlega Chrisa Cornella …
Drži, takrat se je lahko že začelo zaznavati, v katero smer se zna to stanje razviti in že takrat se je začelo razpadanje tega intenzivnega dogajanja. Treba je poudariti, da je bil Seattle zares temačen kraj z depresivno atmosfero in s prejkone skandinavsko etiko, pri čemer mislim, da je treba lastne težave zadržati zase in da se o njih ne razpravlja. Če bi bil Andrew Wood edini s te scene, ki je tragično umrl, bi to najverjetneje našlo mesto v zaznambi pod črto na koncu kakega prispevka. In tudi nedavna tragična smrt Chrisa Cornella žal da misliti o duhovih, ki posameznika nikoli ne zapustijo in ga lahko spravijo čez rob. Tega se takrat nismo niti zavedali - tudi zaradi preprostega dejstva, da smo bili še zelo mladi.

Bi pa vendarle glede te izoliranosti Seattla izpostavil še eno zadevo, in sicer da je namreč zelo spodbudila sodelovanje med ustvarjalci na sceni. To ne pomeni, da si nismo konkurirali, vendar nikakor ni šlo za brezobzirno tekmovalnost, kar je na neki način hkrati posledica tega, da preprosto ni obstajala lestev, po kateri bi se želeli povzpeti. Seveda, če možnost vzpenjanja niti ne obstaja, potem pač tudi težko z nekom sploh tekmuješ in se komolčiš (smeh). Iz tega pa je izšla tudi imenitna posledica, da so se mnoga prijateljstva, ki so se takrat spletla, ohranila nepoškodovana in pristna skozi vsa ta leta, četudi so bila nekatera obdobja popolnoma podivjana. Seattelska scena je bila nekaj let v stanju popolne poblaznelosti.

Bi dejali, da se vaša današnja etika, ko niste le v vlogi glasbenika, temveč ste tudi vodja založbe in producent za druge izvajalce, napaja v času, ki je prinesel tovrstna spoznanja?
Nedvomno me je takratno dogajanje zaznamovalo in za najpomembnejše bi označil spoznanje pomembnosti obstoja glasbenih skupnosti, ki lahko bistveno prerasejo posameznike ali posamične zasedbe. Moram reči, da mi morda tudi ob preselitvi v Ljubljano to še ni bilo tako zelo jasno in sem morda zdaj pač bolj pozoren na te zadeve. Vendar dandanes zaznavam vse več sodelovanja na glasbenem področju in prav tako pobud, ki si prizadevajo, da se nekaj naredi skupaj. To je res smiselno, saj je tovrstni glasbeni posel tako ali tako lahko precej težaven in je marsikaj laže obvladovati, če si del kolektiva.

Torej imamo glasbenike in imamo tudi ljudi, ki se posvečajo zadevam okoli glasbenega ustvarjanja. Glasbeno področje pa večinoma – seveda poleg zainteresiranega občinstva – potrebuje tudi svoje prostore, v katerih se vadi, snema, koncertira … Seveda, če ne gre za glasbo, ki se ustvari tako rekoč v spalnici, prenese prek spleta in jo poslušalec nato tudi posluša doma.
Infrastruktura je bila nekaj, česar v Seattlu od začetka nismo imeli. Vendar čeprav bi se danes popolnoma strinjal, da je njen obstoj pomemben, nas je njeno takratno pomanjkanje navedlo k temu, da smo se sami povezali med seboj. Sicer je v Seattlu v zgodnjih 80. letih obstajalo nekaj klubov s precej vznemirljivim dogajanjem, vendar so se iz različnih razlogov zaprli, nekateri tudi zaradi zakonodajnih določil glede javnega reda in miru. Že v sredini istega desetletja pa je bilo težko reči, kaj se sploh dogaja z glasbeno sceno, da je stanje na njej postalo tako temačno. Zato smo sami organizirali svoje koncerte, na katerih smo na primer nastopili Mudhoney in The Walkabouts ter še nekaj z današnjega vidika ne prav prepoznavnih zasedb. To je pač pomenilo, da smo sami najeli dvorano ter jo prav tako sami ob jutranjih urah nato tudi pometli in postorili vse drugo. Tako povezovanje je zagotovo pomembno tudi v smislu, da so bili pomembni preprosti telefonski klici, ki so se k sreči dogajali kar pogosto. Kot nas je na primer takrat poklical Scott McCaughey, ki je bil v več seattelskih zasedbah, bil pa je tudi tako studijski kot koncertni dodatni glasbenik slavnih R.E.M. Povabil nas je, da nastopimo kot predskupina, čeprav si naš glasbeni izrazi niso bili tako zelo blizu.

Leta 2012 je luč sveta ugledala prva izdaja pri Glitterbeatu, ko je začel delovati pod okriljem založbe Glitterhouse, od takrat se jih je zvrstilo že mnogo, in tudi status Glitterbeata je danes drugačen. Je vodenje glasbene založbe, katere glavno vodilo zagotovo ni komercialna uspešnost, bolj ali manj zasidrano v politiki delovanja naredi-si-sam?
Da in ne. Ko smo začeli, smo bili zares prepuščeni sami sebi. Glitterbeat je sprva bil zgolj zelo majhen odvod oziroma hčerinska založba večje Glitterhouse, nato smo se po približno letu dni odcepili od nje, vendar še zmeraj sodelujemo v nekaterih pogledih. Korak za korakom je Glitterbeat napredoval in tako imam zdaj tukaj v Sloveniji dva sodelavca, za delovanje založbe skrbi še sodelavec v Nemčiji. Kot večina podvigov se je tudi ta začel kot podvig brez pomoči in podpore, ki je večini neznan in za katerega mogoče od začetka ni jasno, zakaj bi se kdo zanimal zanj. To je pomenilo, da sem sicer tako kot že prej zaradi glasbe precej potoval, vendar tokrat predvsem zaradi sklepanja povezav, prek katerih se je mogoče vključiti v širše skupnosti. Potrudimo se tudi na primer, da naši glasbeniki nastopajo na festivalih. Ob tem pa se trudimo, ne le da smo del širše skupnosti, temveč da jo prav tako dejavno soustvarjamo.

Založba Glitterbeat ima do danes v žepu že štiri nagrade womax za najboljšo založbo leta na področju glasb sveta, osvojene v zadnjih štirih zaporednih letih. Vas je prvikrat nagrada presenetila? Do katere mere se osvojitev teh lovorik pozna pri delovanju založbe, njene prepoznavnosti in prepoznavnosti glasbenikov pod njenim okriljem?
Nagrade zagotovo pomagajo. Prva nagrada nas je nekoliko presenetila, ker smo vendarle bili neke vrste obstranci na tem področju "glasb sveta". Narekovaje navajam, ker se niti sami nimamo za založbo, ki deluje v polju glasb sveta. Kar počnemo pri založbi, pojmujem kot neodvisno, alternativno, obstransko glasbo - gre zagotovo za nišne usmeritve, ki niso del določenega žanra kot takega. Na tej točki sodelujemo na primer z glasbeniki iz Južne Koreje, Malija ali Turčije, ki so za nas predvsem sodobni ustvarjalci. Sicer me veseli, da nas je scena glasb sveta na ta način sprejela medse. Tukaj lahko ponovno poudarimo pomen obstoja določenih skupnosti in pripadanju njim. Vendar pri Glitterbeatu mejimo z različnimi glasbenimi usmeritvami, recimo tudi od elektronske glasbe do džeza.

Med vašimi - vsaj za Slovence, zagotovo – zanimivejšimi izdajami je vaš samostojni album The Last Side of the Mountain, ki ste ga izdali pred desetimi leti in na katerem je enajst uglasbenih angleških prevodov pesmi Daneta Zajca. Kako je prišlo do tega projekta?
Nekega dne sem se sešel na kavi s prijateljem, fotografom Tomom Brejcem, ki je imel s seboj svežo knjigo v angleščino prevedenih pesmi Daneta Zajca. Izbrane pesmi, ki so leta 2004 izšle pod naslovom Barren Harvest, je prevedla Erica Johnson Debeljak, predgovor pa je napisal Aleš Debeljak. Tomo mi je knjigo posodil in še isti dan sem prebral prav vse pesmi ter nato naslednje jutro takoj še enkrat. Začutil sem, da bi jih bilo treba uglasbiti, prej še nisem nikoli razmišljal o kakem takem projektu, Zajčeve pesmi pa sem kar slišal uglasbene. Erica in Aleš sta me povezala z njim, vendar sva govorila zgolj po telefonu. Ko sem ga poklical, sem bil kar nekoliko nervozen in sem najverjetneje kakšne tri minute neprekinjeno govoril o tej ideji. In ko sem ga nato povprašal, kaj meni o njej, je dejal samo: "Just do it".