Literarne ljubezenske zgodbe so, svetovno gledano, ena največjih žanrskih kategorij v založništvu; po obsegu in zaslužku imajo veliko večji doseg kot fantazijski žanr ali znanstvena fantastika – pa čeprav tega nikoli ne bi uganili, če bi sodili samo po vplivu na popkulturo. Svojo lastno visokoproračunsko filmsko franšizo dobi že vsak obrobni stripovski junak, romantične ljubezenske zgodbe pa so praviloma zakamuflirane v "uglednejše" žanre, kot so na primer ekranizacije zgodovinskih romanov (Jane Austen) ali mladinskih zgodb (Okornovo Leto življenja, če hočete). K slabši zastopanosti prav gotovo prispeva tudi to, da so literarne ljubezenske zgodbe namenjene predvsem ženskemu občinstvu in Hollywooda do nedavnega žensko občinstvo v kontekstu največjih zaslužkarjev ni pretirano zanimalo.

A zdaj, v dobi razcveta ponudnikov pretočnih vsebin, je eden od njih naredil, česar si nobeden od velikih studiev ni upal: v ekranizacijo ljubezenske zgodbe je vložil sredstva, primerljiva s proračuni akcijskih spektaklov, in projekt razvil v sodelovanju s Shondo Rhimes, kraljico televizijske drame.

Romane pisateljice Julie Quinn, ki so bili literarna predloga za Bridgerton, je v slovenskem prevodu izdala založba Učila; prva sezona sledi romanu Vojvoda in jaz, a nastavi tudi številne iztočnice za naslednje romane / sezone. Najbolj površinsko popredalčkanje Bridgertona se ponuja kar samo: predstavljajte si romane Jane Austen, križane z nadaljevanko Opravljivka in s ščepcem Petdesetih odtenkov sive; serija obenem izrecno preizprašuje in problematizira patriarhalno družbo upodobljenega časa.

Zgodovinska ljubezenska zgodba nas preseli v London leta 1813, v naročje ugledne družine Bridgerton. Usoda cele rodbine ta hip počiva na plečih najstarejše hčerke Daphne (Phoebe Dynevor): če se ji bo uspelo dobro poročiti, je podobna usoda v naslednjih letih skoraj zagotovljena tudi za njene mlajše sestre. Ta "poročna trgovina" za mladenke pomeni ogromen pritisk: ne samo, da deklet nihče zares ne vpraša, s kom bi se rade poročile, Daphne poskuša v neprimeren zakon s puščobnim priskutnežem "prodati" tudi njen – sicer dobronamerni – starejši brat, Anthony (Jonathan Bailey). Že prva epizoda zelo nazorno pokaže, kako različne so bile izkušnje sveta: moški so lahko, če so bili vsaj malo diskretni, uživali vso svobodo pod soncem, ženske so morale sprejeti, da je poroka vrhunec njihovih življenj.

Daphne nepričakovano najde zaveznika v vojvodi Hastinškem, Simonu (Regé-Jean Page). Čedni veljak, ki ima premoženje, naslov, poznanstva in je še vedno samski, hitro postane pregovorni beli kit ambicioznih gospodičen na ženitni sceni. (Simon je še ena reinterpretacija večnega arhetipa, gospoda Darcyja: svoja čustva in ranljivost skriva za pokroviteljsko nadutostjo. ) Ker je nenehnega mešetarjenja sit, Simon predlaga sodelovanje, ki bo koristilo obema. Pretvarjala se bosta, da dvori Daphne: tako ga bodo druge mladenke pustile pri miru, Daphne pa bo narasla vrednost v očeh drugih moških. Najstarejšo od Bridgertonovih hčera je namreč za najbolj želeno nevesto sezone razglasila že kraljica Charlotte (Golda Rosheuvel), a je nato Anthonyjevo vmešavanje uničilo njen ugled. Dodatna ovira na njeni poti je pamflet "lady Whistledown" (glas ji posoja Julie Andrews), anonimne kolumnistke, ki je v svojem pamfletu Daphne razglasila za neperspektivno nevesto. Tabloidnemu opravljanju se bo naša protagonistka torej zoperstavila z lansiranjem lastne "lažne novice" – v družbi, ki ji jemlje vse tradicionalne vzvode moči, je znala uporabiti nekonvencionalen pristop.

Serija nazorno pokaže, kakšno moč imajo lahko govorice in rumeni tisk: lady Whistledown ima ves čas v zobeh drugi veliki klan zgodbe, družino Featherington. Norce brije iz njihovih kričečih oblek, vulgarnega povzpetništva in treh hčera, ki jih okolica ves čas primerja z "lepšimi" Bridgertonovimi. Featheringtonovi imajo tudi čisto svojo "Pepelko": daljno sorodnico s podeželja, Marino (Ruby Barker); njena skrivnost, če pride na dan, bi lahko pomenila družbeno smrt za cel klan. Med vsemi Featheringtoni si empatijo sicer zasluži le najmlajša hči, spregledana Penelope (Nicola Coughlan), veliko bolj inteligentna oseba, kot se je v tistih časih za žensko spodobilo.

Najbrž nihče ne bo spregledal "rasno slepega" kastinga, ki se v zadnjih letih uveljavlja v zgodovinskih dramah in ki postavlja temnopolte igralce v vloge v vloge evropskih dvorjanov (glej tudi: Velika, novi film o Anne Boleyn, ...). Pristop je popolnoma legitimen, a zdi se nepotrebno, da je Bridgerton to vključevanje multikulturnosti tudi izrecno "upravičil": v neki repliki nam razložijo, da se je kralj zaljubil v temnopolto žensko, zaradi česar ... rasizem ne obstaja? Razen tega pa je zgodovina ostala nespremenjena? Logično dosledne izpeljave tukaj niso mogoče, a neumno bi se bilo pretvarjati, da je bistvo zgodovinskih romantičnih zgodb v verodostojnosti in poučevanju zgodovine. Bistvo je pravljica, fantazija, ključna postavka pa kemija med glavnima igralcema. In kemije je med Phoebe Dynevor in Regé-Jeanom Pageem na pretek: do popolnosti sta izpilila umetnost romantičnega koprnenja, ukradenih pogledov čez polno plesno dvorano, plemenitega trpljenja.

Prizori spolnosti se izrecno in večkrat ukvarjajo z vprašanjem privolitve, kar Bridgerton trdno zasidra v kontekst 21. stoletja. (Na vrhuncu sicer pride do hude kršitve tega privoljenja, česar serija nato nikoli ne problematizira.) Zabaven anahronističen drobec je tudi glasbena podlaga, ki prinaša instrumentalne priredbe popuspešnic Taylor Swift, Ariane Grande, Billie Eilish in drugih. Morda najosupljivejši dosežek pa je seveda kostumografija: značilne silhuete t. i. regentskega obdobja so predelane v fantastične kreacije sladolednih barv, ki nakazujejo tudi okus in značaj posameznih likov.

Simon in Daphne svojo "lažno ljubezensko razmerje" obvladujeta približno toliko, kot je bilo mogoče pričakovati – kmalu se prelevi v resnično razmerje. A poroka še ne pomeni srečnega konca: Simona sta globoko zaznamovala nesrečno otroštvo in krut, čustveno hladen oče. Daphne je odraščala v krogu tople, ljubeče družine in ne more razumeti, zakaj jo mož odriva od sebe in zakaj imata od skupnega življenja tako različna pričakovanja. Bridgerton tako prek klasične zgodbe o nesporazumih, ki bi jih razrešil že en sam iskren pogovor, prinaša novodobno sporočilo o pomenu komunikacije v partnerskih odnosih. (Manj naklonjena interpretacija: popkultura nas že spet pita z nevarnim stereotipom "porednega fanta", ki ga bo dokončno rehabilitirala ljubezen dobre ženske.)

Če odštejemo osrednjo ljubezensko zgodbo, ki je zaigra na vse prave strune zasanjane romance, so stranski zapleti speljani prepovršno, liki pa reducirani na po eno značajsko lastnost. Obstaja sicer lik Daphnine sestre Eloise (Claudia Jessie), ki bi raje brala in študirala na univerzi kot iskala moža, a tudi njen karakterni lok izzveni prazno, bolj v službi izrecne poante kot del večplastne osebnosti.

Pod črto je težko zanikati, da Bridgerton, sladkorna pena karantenske "televizijske" ponudbe, ostaja na plehkejši strani spektra kostumske drame. Glavni adut nadaljevanke je, da se ne jemlje preveč resno. Če Jane Austen v zgodovini literature velja za veliko kronistko svojega časa, so romani Julie Quinn njeni frivolni, s šampanjcem in trači prepojeni "ponaredki". Ekranizacija prinaša znano, seksi pravljico o ljubezni, a tokrat v veliko bolj vključujočem, idealiziranem okolju. V teh neskončnih karantenskih časih tovrsten pobeg ni samo sproščujoč, ampak tudi pomenljiv.

Ocena: 3,5.