13. oktobra 1972 je urugvajsko letalo, namenjeno v Čile, strmoglavilo na visokogorskem prelazu v Andih; na krovu je bilo 45 ljudi, vključno z ekipo ragbija Old Christians. Ko so se dobrih deset tednov pozneje do njih dokopali reševalci, je bilo živih samo še 16 potnikov. 72 dni v snegu so preživeli s pomočjo iznajdljivosti, zdržljivosti, vere in – to je svet potem seveda najbolj zanimalo – odločitve, da bodo v okolju, kjer se ni dalo priti do hrane, za preživetje uživali meso umrlih sopotnikov.

Popkulturni potencial "tragedije v Andih" – ki je znana tudi kot "čudež v Andih" (vse je torej stvar zornega kota!) – v zadnjega pol stoletja seveda ni ostal spregledan: že leta 1976 so Mehičani posneli rahlo eksploatitivno srhljivko Supervivientes de los Andes, vsi se najbrž spominjamo tudi melodramatične hollywoodske adaptacije Alive (1993, r. Frank Marshall) z Ethanom Hawkom v eni od glavnih vlog; dogodek je navdihnil serijo Yellowjackets, tematiziralo ga je več dokumentarcev. Netflix se torej vrača k večkrat obiskanemu izviru – nova različica se zdi od Marshallove verodostojnejša že zato, ker je bila posneta v španščini in z latinskoameriškimi igralci, sicer pa zgodbi niti vsebinsko niti s pripovednim pristopom ne dodaja ničesar zares novega. Čeprav španski režiser Juan Antonio Bayona teži h kar največjemu naturalizmu, zaradi katerega gledalec občuti kalvarijo preživetja v nečloveških razmerah, pa njegov film v svoji biti nima bistveno drugačne poante ali ideje kot slavni predhodnik iz devetdesetih.

Scenarij, ki so ga Bayona in še trije drugi scenaristi napisali po predlogi knjige Pabla Viercija, je klasična zgodba o neuklonljivosti človeškega duha in o tem, kako ključno je ohraniti upanje tudi v brezupnih okoliščinah. Osrednji cilj filma je poudariti pogum in dostojanstvo potnikov poleta 571. Bayoni je navsezadnje ta ideja blizu: leta 2012 je v filmu Nemogoče z Naomi Watts podoživljal preživetje smrtonosnega cunamija v Indijskem oceanu. A ker se posameznim likom in njihovim individualnim značajem scenarij ne posveti dovolj, da bi jih lahko med seboj zares razlikovali, se središče zgodbe neizogibno premakne z osebnih zgodb nazaj na voajeristične podrobnosti vsega, kar so doživeli.

Ko se znajdemo v gorah, namesto skupine posameznikov spremljamo le še kolektivnega protagonista, "preživele", ki niso zares definirani kot posamezniki. Ko npr. 60. dan po nesreči umre študent prava Numa Turcatti (Enzo Vogrincic), eden od pripovedovalcev zgodbe, je težko čutiti kaj drugega kot splošno sočutje do situacije, enako, kot če bi zaradi poškodb umrl kdor koli drug od njih.

Protagoniste, mlado ekipo katoliškega ragbijskega kluba, sicer najprej spoznamo v njihovem naravnem okolju – na tekmovalni zelenici v Montevideu (prizori ruvanja in podajanja žoge verjetno sporočajo nekaj o kolektivnem duhu in ideji sodelovanja, ki je ključnega pomena za preživetje posameznika). Urugvajska ekipa se odpravlja na pot v Santiago, kjer načrtujejo nekaj treninga in predvsem veliko zabave; mladi možje, ki so tik pred zaključkom študija, ugotavljajo, da še niso veliko potovali in živeli. Ironija tega, da se bodo v kratkem borili za golo preživetje, je jasna.

Utrinki poleta v Santiago dokumentirajo neke druge čase letalskega prometa: mladi možje kadijo, se šalijo, brenkajo na kitaro in so na splošno prešerno razpoloženi (pa čeprav opazijo, da so nazobčani vrhovi Andov pod njimi videti kot ostri čekani krvoločnega morskega psa – še ena rahlo banalna ubeseditev slutnje tega, kar vemo, da prihaja). Že turbulenca jim izbriše nasmeške z obrazov, in ko se letalo zaleti ob pobočje in izgubi krila, je vsega konec zelo hitro: trup letala se prelomi na dvoje, nos in potniška kabina treščita v sneg in zdrsita do svoje končne lokacije. Od 45 ljudi na krovu jih je na tej točki živih še 33; že v prvi noči jih bo zaradi podhladitve in poškodb umrlo še pet.

Preživele čaka krut spopad z materjo naravo: po življenju jim najbolj urgentno strežeta podhladitev in podhranjenost. Čeprav v prvih dneh nad glavo slišijo brnenje letal, kmalu dojamejo, da jih reševalci verjetno ne morejo videti – in res so oblasti zaradi slabih vremenskih razmer iskanje opustile že po osmih dneh; tako ali tako niso verjeli, da je strmoglavljenje kdo preživel.

Kako se torej film spopada z občutljivo temo kanibalizma? Z izjemo nekaj temeljito obranih kosti se Bayona taktno izogne eksplicitnim prizorom. Tako kot vse predhodne ekranizacije tudi Druščina snega pazljivo podčrta, da odločitev za uživanje človeškega mesa ni bila ne spontana in ne lahka. Sprva so lahko človeška trupla na zgolj "meso" reducirali zato, ker so trije prostovoljci mrtve razkosavali na diskretni razdalji od razbitine. A ko jih je snežni vihar za pet dni ujel v lupino letala, je bilo treba začeti jesti tudi pravkar umrle pajdaše; režiser ob tem namenoma nikoli ne pokaže ničesar, po čemer bi se posamezna trupla dalo identificirati.

Vseeno pa se film ne izogne osredotočanju na bolečino: z antropološko natančnostjo dokumentira shirana telesa, presušene ustnice, posamične solze, ki polzijo po umazanih licih; to poveličevanje mizerije napeljuje na – po mojem mnenju problematično – idejo, da trpljenje že samo po sebi ljudem dodaja presežno, privzdignjeno dimenzijo.

Direktor fotografije Pedro Luque Briozzo Scu ozračje podčrta s pričakovanimi, a nikoli karikiranimi prijemi: klavstrofobično distorzijo perspektive, hladno in kontrastno barvno lestvico ter krvoločnim odbleskom gorskega sonca; podhlajena in obenem od sonca opečena telesa protagonistov so na beli podlagi jasno izrisana. Skladatelj Michael Giacchino je za film prispeval nevsiljivo, kontemplativno glasbeno podlago, ki ne skuša pretirano manipulirati z gledalčevimi čustvi, a vseeno išče duhovno razsežnost celotne izkušnje. Škoda je le, da velik del zgodbe spremlja nasneta naracija, ki deluje prisiljeno lirično in nas opominja na to, da gledamo izjemno tragično zgodbo, namesto da bi nas Bayona samo s filmskimi orodji prestavil v čevlje protagonistov.

Druščina snega je verjetno najverodostojnejša in najboljša igrana zgodba o tragediji v Andih, kar smo jih doslej dobili, a kljub temu ostaja bolj ali manj na površju dogodkov in čustev; pot si utira po predvidljivi in neštetokrat zgaženi stezi, zaradi česar se zdi dveinpolurni film resnično predolg.

Zakaj je Bayona ocenil, da je treba zgodbo povedati še enkrat? Je to, da obvladuje svoj žanr, zadosten razlog, da jo mora povedati prav on? Morda je resnica tega, kar so doživeli strmoglavljenci v Andih, za preostali svet dejansko nedoumljiva in se je v vsej njeni razsežnosti resnično ne da poustvariti. Bayona se sicer ni vdal skušnjavi senzacionalizma, težko pa se je izogniti cinični misli, da je Druščina snega film, posnet z nagradami v mislih. Ali bo to dejansko dovolj za mednarodnega oskarja, pa bo jasno 10. marca.

Ocena: 3,5