Tako se poleg festivalske produkcije, torej filmov, namenjenih zahtevnejšemu občinstvu, ki jih z javnimi sredstvi bolj ali manj izdatno podpirajo posamezne države (oziroma njihove ustanove), vse pogosteje pojavljajo tudi strogo komercialni izdelki, ki poskušajo preživeti predvsem z ustvarjanjem del, ki so všečna širšemu občinstvu. Ti so bili zaradi finančnih omejitev najprej namenjeni predvsem televizijskemu občinstvu. Spomnimo se na primer, kako so se druga za drugo začele pojavljati neskončne televizijske serije, po domače imenovane telenovele: od Vile Marije, Larinega izbora in Ponosa Ratkajevih vse do Jelene, Budve na morski peni in serije Zaustavi čas.

No, očitno se ta ustvarjalnost vse pogosteje seli tudi na velika kinematografska platna. Lep primer nam ponuja že drugo takšno delo prekaljenega televizijskega režiserja Milana Karadžića Biser Bojane, ki je po filmu Gorčilo – si me prišel pogledat ustvaril še eno kinematografsko različico telenovele. Čeprav se zdi ta teza za niti dveurni film nadvse drzna, pa je ni prav težko dokazati. Biser Bojane bi namreč v najboljšem primeru lahko imenovali podaljšani reklamni spot, saj je že prav neverjetno, s kakšno vztrajnostjo nam ponuja tako razgledniške posnetke Ade Bojane, tistega malega črnogorskega peščenega otočka na izlivu reke Bojane čisto blizu albanske meje, kot tudi vrste domačih, krajevnih izdelkov, od pijač do različnih delikatesnih izdelkov.

Zdi se celo, da je bilo delo pravzaprav ustvarjeno za televizijo in da je v kinu končalo le zato, da bi v teh poletnih mesecih, ko se počitniško razpoloženo občinstvo ozira za možnostmi svojega počitnikovanja, v Črno goro privabilo še tiste neodločene in jim pri tem namignilo, kaj naj med svojim bivanjem v tej krasni deželi kupujejo v bogato založenih trgovinah, kjer je izbor včasih še najtežji trenutek nakupa. Poleg že omenjenih o tem govorijo tudi številna druga, čisto tehničnopripovedna dejstva. Na primer to, da je slika tega dela barvno videti, kakor da je sestavljena iz različnih reklamnih spotov, saj barvno sploh ni usklajena, v temi kinodvorane pa tisto prežgano nebo, ki se blešči v nedefinirani izprani beli barvi, naravnost ubija.

Nič bolje ni na ravni same zgodbe, saj se pogosto zazdi, kakor da stranski liki zavijejo po svoje. Da o porazni montaži, ob kateri imamo občutek, da en kader drugega naravnost izriva s platna, niti ne izgubljamo besed. Skratka, Biser Bojane je namenjen izključno tistim gledalcem, ki se kljub dejstvu, da smo že močno zaplavali v avgust, še vedno niso odločili, kje bi počitnikovali. Vsi drugi pa ga brez večje izgube lahko zanemarite.