To ne pomeni, da bi bil film do časa podcenjujoč, na njegovo minevanje opozarjajo datacije razstav, ki jih je Zabel pripravil, napisi ob fotografijah in arhivskih posnetkih, pa samo spreminjanje ljudi na fotografijah itn. A na nekaterih časovnih točkah Zabelovega strokovnega življenja se pripoved ustavi za malo več časa, tu se njegov tek upočasni malo bolj kot na katerih drugih, čeprav velja, kar proti koncu filma reče eden izmed umetnikov, ki so z Igorjem Zabelom nekoč sodelovali: relativnost časa je v tem, da nam ne mineva vedno enako hitro, a vendar vedno mineva in nazaj v preteklost se ne moremo vrniti.

Opisani odnos ustvarjalcev do filmskega časa omogoča, da ob orientacijskih točkah, tj. razstavah, ki jih je Zabel v svoji karieri pripravil in kuriral, precej natančno naslikajo tudi njegov odnos do sodobne umetnosti kot predmeta preučevanja in razstavljanja, do umetnikov, predvsem pa do poklicev kustosa in kuratorja in do njunega pomena v mreži sodobne umetnosti.

Najrazličnejši sogovorniki, ki so jih ustvarjalci privabili pred kamero, Zabelovo strokovno podobo osvetljujejo s številnih zornih kotov; pripovedovanje je zgoščeno, a portret, ki se izriše pred gledalcem, je zato dovolj nazoren in celovit. In čeprav gre, kot rečeno, za strokovno, ne osebno biografijo, se v pričevanjih sodelavcev, kolegov, prijateljev in družinskih članov odkrivajo tudi sledi, ki jih je Igor Zabel v njih zapustil kot človek, kot oseba, tako pa je njegov filmski portret zares zaokrožen.

Iz oddaje Gremo v kino

Kustosova soba_Napovednik from Vertigo Ljubljana on Vimeo.