Skupina vsakdanjih ljudi se znajde v položaju, ki predstavlja resno moralno zagato, tej pa sledi veliko pogovarjanja in meandriranja, prek katerih pogledamo na ta problem z različnih perspektiv, nazadnje pa se moralna dilema le razreši, a na način, v katerem je določena mera dvoumnosti ali podtonov absurda.

Temu vzorcu sledi tudi film Matura. V središču pripovedi je dobro situirana družina zdravnika Romea Aldee, ki goji za svojo hčerko Elizo velike upe, da ji bo uspelo pobegniti iz razkrajajoče, skorumpirane družbe. Toda v času opravljanja izpitov za maturo Elizo v čudnih okoliščinah napadejo, tako da so zaradi šoka pod vprašajem njene končne ocene, potrebne za študij v tujini. Pater familias sklene, da cilj posvečuje sredstva oziroma da položaj opravičuje kršenje načel, s tem pa sproži verižni plaz na družinskem in poklicnem področju.

Z orisom strukture filma ne namigujem na njegovo kakovost, ki je na ravni izbrušenega in izkušenega mojstra. Junak filma Matura Romeo, ki mu sledimo ves čas, je v položaju voznika, ki je izgubil nadzor na ledenem klancu, mi pa lahko skupaj z njim samo opazujemo, kakšna škoda bo nastala do izteka. Gledalec, ki je videl več kot tri romunske celovečerce, sicer lahko precej dobro predvidi ključne preobrate, vendar presežka filma ne gre iskati na osnovni pripovedni ravni, ampak v slogu in detajlih. Ti se ob sledenju Romeu po koščkih izvrstno sestavljajo v prepoznavno fresko tranzicijske družbe, kjer vzajemno umivanje umazanih rok zagotavlja, da se nič ključnega ne bo spremenilo.

Kljub zloveščim podtonom je Mungiu svojemu nesimpatičnemu junaku vendarle dobrohotno naklonjen; navsezadnje je Romeo tisti, ki je v Maturi dejanski šolar. Arogantni kirurg, navidezni gospodar življenj je kot nekakšna antiteza gospoda Lazarescuja iz istoimenskega Puiujevega filma, s katerim se je pred dobrim desetletjem začel romunski novi val. Hkrati pa se podobno, iz prizora v prizor, sooča z lastno nemočjo, s tem pa je Matura tudi zelo klasična moralka o tem, da imajo dejanja pač svoje posledice. Glede na nevsiljiv, organski, sodoben pristop, ki ga uporablja Mungiu, in na suvereno gibanje po različnih ravneh, mu zlahka oprostimo tudi uvodoma opisano shematičnost.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).